Vsevedni znanstvenik

Morda se še kdo spominja izvrstne znanstveno-fantastične komedije Mars napada (Mars Attacks)? Naj na kratko povzamem vsebino. Zemljo obiščejo Marsovci. Ljudje se sprašujejo s kakšnimi nameni, bodo prinesli napredek in novo zavest ali pa so varnostna grožnja? Vsi skupaj so premalo paranoični, kajti Marsovci so kruti zavojevalci, ki hitro ubijejo vse pomembneže sveta in vse pomembne like v filmu (predsednik ZDA, proto influencerka, vsevedni znanstvenik, kapitalist, pes …). »Zdravilo« oziroma orožje proti Marsovcem povsem slučajno najdeta dementna babica in njen luzerski vnuk. Babici zavrti njeno najljubšo skladbo, ki je tako obupna, da je Marsovci ne morejo preživeti. Imajo predober okus.

Dogajanje je vsekakor nekoliko povezano z našim trenutnim vsakdanom, a ne preveč. V filmu imamo vidnega sovražnika iz vesolja, v realnosti imamo nevidno grožnjo, nastalo v procesu evolucije, ki je lastna temu svetu. Le odzivi realnih in izmišljenih likov na grožnjo so zelo podobni. Lik, ki v tem smislu izstopa, je vsevedni znanstvenik. V filmu ga igra Pierce Brosnan. Gre za nekoga, ki naj bi imel tako znanstveno težo, da se spozna na vse in o vsem svetuje politiki in govori v medijih. O pojavu, ki ga ni zares ne videl, ne preučeval, ve izjemno veliko, ogromno modruje, napoveduje in deli nasvete. Žal se pojav obnaša povsem drugače in vsevedni znanstvenik kmalu stori bridko smrt.

Pri spremljanju različnih medijev v času korona krize lahko naletimo na kopico takšnih znanstvenikov. Gre za pojav, ki potrebuje in bo potreboval odziv zelo različnih ved. Od infektologov, imunologov, biologov, do filozofov, ekonomistov, antropologov in socialnih psihologov. In številnih drugih. Kriza ima raznolike razsežnosti, neizmeren vpliv na življenje ljudi in ta hip predvsem na zdravje mnogih.

Vendarle se dogaja nekaj drugega. Nenadoma se na infektologijo razumejo jedrski fiziki, statistiki, matematiki in filozofi. Na družbena vprašanja se razumejo imunologi in urgentni zdravniki. Na varnostna vprašanja se razumejo biologi in informatiki. Mnogi izmed njih tvegajo smele napovedi, ki jih zagovarjajo kot nekak dokončni odgovor, ki se že čez teden izkaže za napačnega. Mediji jih imajo radi, zlasti tiste, ki ponujajo izjemno katastrofične ali pretirano optimistične scenarije. Namesto iskanja resnice, prodreta neosnovano modrovanje in leporečje za fasado vsevednega znanstvenika.

Pogoji za tak pojav so seveda ugodni. Že slabo desetletje so raznoliki mediji gojili substrat na katerem vznikata lažnivost in samovšečnost. Iskanje resnice so zamenjala mnenja, teorije zarote, všečno govoričenje in vera v neumnosti. Kar naenkrat sta postala enakovredna nekdo, ki je življenje posvetil preučevanju določenega področja in nekdo, ki je ekspertizo gradil na gledanju youtuba, televizije in branju člankov, ki ne bi smeli biti objavljeni. Pomembnejše od znanja je postalo biti všečen, gledan in sleden.

Na to podlago smo prikašljali nov in nevaren virus. V nekaterih smislih je nenavadno hitro spremenil svet. Glede nekaterih stvari smo lahko zmerni optimisti. Toda odnos do iskanja resnice je zaenkrat ostal enak. Želim si le, da politiki v tem primeru poslušajo ljudi, ki so življenje posvetili preučevanju virusov in širjenju infekcij. Ljudem, ki se spoznajo na varnostna vprašanja. In tako dalje. In upam, da si za svetovalce niso izbrali ljudi, ki se spoznajo na vse. Sicer nas lahko rešijo le vnuk, babica in obupna glasba.