Demokratizacija kužnosti: zapisek za nadaljnjo raziskavo

Danes vemo, da kužne bolezni prenašajo virusi in bakterije. Majhne enostavne biološko-kemijske entitete, ki napadajo gostitelje, jih oslabijo, občasno ubijejo in poskrbijo za svoje razmnoževanje in preživetje. Nalezljive bolezni so z ljudmi ves čas njihovega obstoja, a za viruse vemo šele dobrih sto let. Prej so kužnost in nalezljivost pripisovali različnim pojavom: magiji, slabemu zraku, pomanjkanju vere, zarotam ter kužnosti posameznikov in skupin.

Ko se je v srednjem veku pojavila kuga, so krivdo zanjo največkrat pripisali židom, ciganom in nevernikom. Pogosto so jih obtožili namernega zastrupljanja, čeprav so bili oni sami najštevilčnejše žrtve zaradi getoizacije.

Kasneje so vzrok za pojav kužnih bolezni pogosto videli v čarovništvu. Lov na čarovnice je višek dosegel v 17. stoletju, ki je bil čas vojn, verskih konfliktov in ekonomskih kriz. Iz nedolžnih žensk so ustvarjali čarovnice po mehanizmu grešnega kozla. V sojenjih, ki so vključevala nečloveško mučenje, so izvlekli priznanje in čarovnico / grešnega kozla uničili z zažigom na grmadi ali na kakšen podobno okruten način.

V 18. in 19. stoletju so bili pretežni krivci za nadloge sveta spet židje in cigani. Zlasti v 19. stoletju so se pojavile teorije zarote, ki so krivdo pripisovale raznim tajnim združenjem (prostozidarji). Če ta niso obstajala, so se jih izmislili (sionski modreci). Praksa se je nadaljevala v 20. stoletje, ko je antisemitizem postal mainstream in dosegel vrhunec v holokavstu, poboju Judov, Romov in ostalih, ki so jih množično obsodili na smrt.

Tudi začetek 21. stoletja, v tem smislu, ni prinesel dosti novega. Na primer, v ZDA so razvili pravosodno-kaznovalni sistem, ki je usmerjen zlasti v kaznovanje temnopoltih in latinosov. Krivdo za ekonomske krize, prevlado divjega kapitalizma ali sledove letal se še vedno pogosto pripisuje tajnim združenjem in ložam židovskih bankirjev. Nekateri tudi koronavirus vidijo kot zaroto.

Kadar kužnosti ne zmoremo racionalno pojasniti, jo pripisujemo neki zunanjosti ali tujosti. Še več, celo, ko je racionalna razlaga na voljo, se mnogi raje zatečejo k zaroti in grešnemu kozlu, ki ponujata drugačno racionalizacijo. Pojav koronavirusa znamo pojasniti, a vseeno ga nekateri razlagajo z različnimi teorijami zarote.

Gre za močan starodaven mehanizem. Tako močan, da pogosto vidimo kužnost v tujcih kar na zalogo. Rasist temnopoltega zato dojema kot umazanega in celo kužnega. Žide so pogosto, in jih še vedno, opisovali kot umazane in kužne. Zadnji primer je medijsko prikazovanje beguncev in migrantov kot umazanih, neskladnih s čistostjo evropske kulture in kot prinašalcev sodobne kuge.

Ko se je svet zavedel obstoja koronavirusa, so se mnogi ljudje začeli bati Kitajcev. Pravzaprav bi moral zapisati kitajcev, kajti v to skupino je sodil vsak z Daljnega Vzhoda. Vsak s poševnimi očmi je bil možna nevarnost. Toda virus se je izjemno hitro razširil po svetu in Italija je postala novo žarišče. Tisti hip so socialna omrežja prinesla nekaj zapisov o Italijanih kot o neorganiziranih umazancih.

Vendarle, se je zgodila sprememba. Kmalu smo se zavedli, da je virus prisoten po vsem svetu. Ker je neviden in ker je lahko kjerkoli, je vsakdo lahko nevaren. Ko kužnost pripisujemo tujcem, s tem naredimo še nekaj, čistost pripišemo tistim, ki so nam blizu. Čisti so naši. Člani družine, sorodstva, vaščani, sonarodnjaki, sodržavljani, evropejci. Koronavirus to »logiko« sprevrača. Kar naenkrat je kužen lahko vsakdo. Najbolj se moramo bati tistih, ki so nam najbližje, saj ravno z njimi najpogosteje stopamo v stik. Starejši so se morali ograditi od otrok in vnukov. Ne smejo se dobivati mladi zaljubljenci ali nekoliko starejši skrivni ljubimci. Kužnost ni več tuja in zunanja, temveč notranja, celo intimna.

V teh dneh pogosto slišimo, da bo koronavirus kriza spremenila svet. Ena od sprememb je demokratizacija kužnosti. Na kratki rok je to slabo, saj nas ograjuje od prepotrebnih socialnih povezav in od skupnosti nasploh, na dolgi rok pa gre lahko za dobrodošlo spremembo, ki nas v drugem, čeprav tujcu, sili videti možno grožnjo, a tudi človeka kot vsakega drugega. Morda končno vsi ljudje postanemo ljudje?