Ne kriza zdravja, kriza zdravstva (terenski zapisek 2)

Korona kriza je skozi usta politikov, medijev in pogosto tudi zdravnikov prikazana kot velika kriza zdravja. Razširila se je epidemija, celo pandemija, virusa Covid-19. Virus je zelo nalezljiv in za mnoge smrtonosen. Edina možna pot boja proti njemu je izolacija. Mislim, da temu smemo reči »uradna razlaga«.

Nenavadno je zanikati krizo. Družbeno življenje se je ustavilo, poslovnega je komaj kaj, obsojeni smo na osamitev v krogu družin, ekonomija je v radikalnem razkroju. Realnost tega doživljamo vsak dan na svoji koži.

Kriza se je dejansko začela z odkritjem virusa Covid-19. Do odkritja je prišlo zaradi nenavadnega števila zapletov in smrti pri respiratornih boleznih v Kitajski provinci Hubei. Enaka pojavnost se zadnje tedne godi v Italiji in Španiji. Še marsikje drugod prihaja do številnih kritičnih primerov respiratornih obolenj. Bolnišnice, ki zdravijo te paciente, so na robu zmogljivosti.

Poseben vidik krize predstavljajo ustanove, ki skrbijo za starejše. Pri nas jih uradno imenujemo domovi starejših občanov (DSO). Starejši ljudje v slabem zdravstvenem stanju predstavljajo daleč najštevilčnejši delež smrti zaradi novo odkritega virusa in zato ni čudno, da so ustanove, kjer živijo ali se zdravijo mnogi starejši, najpogostejši kraji izbruha okužbe.

Obremenjenost zdravstvenih ustanov z okužbami ni nov pojav. Bolnišnice in DSO so pogosta gojišča različnih okužb, na primer, MRSA, gripa, legionela. Zdi se, da imajo virusi in bakterije radi kraje, kjer se stalno zadržuje veliko ljudi. Starši, le pomislite kako je, ko otrok začne obiskovati vrtec in šolo. Brez šole bi morda izumrle uši.

Kriza se je razširila še na ostala področja življenja. Gospodarstvo propada. Kulturnega življenja skoraj ni več. Šolstvo deluje zelo omejeno (na daljavo). Ni več športnih prireditev. Močno so prizadeta skoraj vsa področja našega življenja. Kriza se zdi vsesplošna?

Zdi se, da gre za veliko krizo zdravja ljudi, ki na srečo ni primerljiva z usodnimi pandemijami v preteklosti, s špansko gripo, kugo, z okužbami, ki so zdesetkale ameriške Indijance, s kugami antičnih časov in verjetno s tistimi, ki jih zgodovina ne pozna.

V primerjavi z velikimi pandemijami je za novim virusom močno zbolelo le relativno malo ljudi. Večina umrlih ima še druge bolezni ali izrazito neugodna zdravstvena stanja. Večinoma umrejo zaradi slabega zdravja nasploh ali zato ker zdravstvene ustanove ne zmorejo dobro poskrbeti zanje. Umirajo, ker zdravstvene ustanove nimajo dovolj medicinske opreme in pripomočkov. K njim štejem tudi DSO, ki v resnici niso, kraj za preživljanje starosti, ampak bolj zdravstveno-paliativne ustanove (tega tu ne morem dokazovati).

Življenje ali zgolj občasno bivanje v ustanovah je znatno tveganje. Institucionaliziranost pomembno skrajšuje življenje, kar je dokaj dobro raziskano. Trenutno pomeni smrtno nevarnost.

Kriza ni nastala na vseh področjih per se. Glede na število težko obolelih niti ni velika kriza zdravja. Te so, na primer, rakava obolenja, malarija, srčno-žilna obolenja. Vsaka od teh kriz ima svoje vzroke, ki niso zgolj zdravstveni, ampak so povezani z življenjskim slogom, geografijo, ekonomskim položajem in podobno.

Če zdravniki o virusu razmišljajo skozi oči medicine, torej, kaj virus počne v telesu pacientov in kako se imunološko gledano vede, moramo družboslovci in humanisti misliti družbene strukture, ki so vzrok za krizo in se v njej preoblikujejo. Namreč, vzrok za krizo ni zgolj medicinski, ampak je globoko družben in političen. Resne krize ne bi bilo, če bi zdravstvene ustanove zmogle vsem težko bolnim zagotoviti dobro oskrbo. Morda bi morali uvesti nekatere ukrepe proti širjenju okužb, a v mnogo manjši meri. Kriza bi bila precej manjša, če bi imeli dovolj zaščitnih sredstev. Marsikaj od tega bi imeli, če bi politiki in medicinci, ki medicino vidijo kot posel, poslušali opozorila infektologov že leta in leta nazaj.

Korona kriza ni kriza zdravja, ampak kriza zdravstva. Je kriza zdravstvenih ustanov. Največjo krizo začenjajo doživljati ZDA, kjer zdravstva sploh ni, ampak so zgolj bolnišnice in zavarovalnice. Pojem zdravstvo vedno vključuje javnost, skupnost, komunalnost. Imeti zdravstvo, ki bi bilo sposobno obvladati takšne izbruhe nalezljivih bolezni, se nam je do včeraj zdelo predrago. Predvsem se je zdelo predrago velikim podjetjem in njihovim lastnikom, ki plačajo komaj kaj davkov in imajo izjemen vpliv na politiko. Danes tudi oni plačujejo veliko ceno, morda dražjo od plačila davkov. Marsikdo od njih krize ne bo preživel (podjetje in posameznik). Cena za osiromašeno zdravstvo bo velika in ko jo bomo plačali, bomo plačali še veliko ceno vzpostavljanja boljšega zdravstva.

DSO bodo morali dobiti novo ime in se povsem preoblikovati. Bolnišnice bodo morale začeti delovati drugače. Javno zdravstvo postaja neprecenljivo. Institucij s podobnim tveganjem je še precej: zapori, psihiatrične bolnišnice, razni zavodi. To je kriza revščine teh ustanov, kriza njihovega obstoja.

Politiki in lobiji neoliberalne tržne sproščenosti so odlašali z reševanjem krize zdravstva in krize z njim poveznih ustanov. Verjetno, upajmo, se dogaja konec tega odlašanja.

P.S:

Prav sedaj, slovenska oblast poziva svojcev ljudi, ki so v DSO, naj jih vzamejo domov. Ti ljudje v veliki večini niso zdravi, ampak potrebujejo posebno oskrbo, ki je domači niso sposobni zagotavljati. Hkrati gre za neizmerno tveganje za razširitev okužbe. Gre za prenašanje odgovornosti, priznanje, da ustanove ne zmorejo.

Ko so nekateri leta in leta opozarjali, da je treba urediti področje oskrbe na domu, je bilo to predrago, nepotrebno in ne dovolj pomembno.