Prava resnica: znanost o koroni

Ko nas je koronski virus začel stiskati za vrat o njem nismo vedeli kaj dosti. Le to, da je iz netopirja skočil na pasavca, tega je nek Kitajec ujel in prodal drugemu Kitajcu, ki ga je pojedel in kmalu umrl zaradi nenavadne pljučnice. Pred tem je virus raztrosil naokrog, zato so umirali tudi drugi in nihče ni vedel, kaj se godi. Na srečo je zraven stal nekdo, ki je ravno takrat razvil test in je vse te pljučničarje testiral in bili so pozitivno skladni s testom, torej so imeli koronavirus.

Vidite, to so ta sklepanja, te dedukcije in indukcije, to je ta uradnost. Ker le uradnosti lahko verjamemo, le znanosti, tehnologiji in modrim vladarjem, ki našo barko zanesljivo krmarijo čez morje polno čeri ojstrega virusa. Ni to teorija zarote o netopirju, ki ga okuži 5G, da raznaša virus ali virusi raznašajo 5G ali se 5G raznaša preko cepiva, ki ga še ni, a bo in nas bo vse čipiral z netopirji in virus in tako dalje.

Ne! Ne, teorijam zarote, mi verjamemo uradnim razlagam. Sledimo jim že od prvega dne, od pasavca dalje, že ob božiča smo napeti in pripeti pred ekran, kjer nam stric z očali in teta, katere lasje gredo vsak dan skozi viharje, povesta, kaj je res in kaj ni. Kaj smo se torej naučili o koronavirusu, sledeč najzanesljivejšemu viru, tako rekoč, neovrgljivi avtoriteti, o kateri je že pokojna babica dejala, da če so rekli po televiziji pa za prmej mora biti res.

Najprej smo izvedeli, da tale virus zrak sosednjih občin naredi strupen, zato tja ni za hoditi. Potem smo se naučili, da zrak onkraj občinskih meja ni tako strupen, a vseeno tvegam, saj je virus neverjetno podučen o krajih stalnega in začasnega bivanja. Torej, če sem kolesaril po svoji občini me je pustil pri miru, ako sem se zapeljal čez mejo, me je virus vražji detektiral, izsledil z džipiesom in napadel moja dihala.

Potem smo odšli na raziskovalno misijo na Primorje znotraj državnih meja, vedoč, da ima korona posebno razmerje s politično-geografskim pojmom, ki eno upravno oblast ločuje od druge. Tam smo se gnetli na plaži, a virus se nas je izognil v širokem loku. Raje nas je napadal v praznih šoping centrih, kjer smo morali nositi maske in rokavice, kajti brez njih ni bilo za preživeti. Takisto, bi nas virus takoj našel na prazni plaži Kamenjaka ali Taormine.

Ker smo ga ukanili, je šel hudič napadat naše stare mame in stare ate v domovih za upokojence in prinesel nova gerontološka spoznanja. Odprl nam je oči, saj smo si bivanje v teh navidez dolgočasnih ustanovah predstavljali povsem napak. Namreč, takrat nas je gospod z očali razsvetlil, da virus rad sledi množicam, še posebej tistim, katerih člani pijejo alkoholne napitke in so si všeč ter se zato stiskajo po vogalih in grmovjih. Svojčas smo take uganjali mladenke in mladinci, dandanes pa to očitno počno starikave gospe in gospodje nad osemdeset. Sklepati je treba logično. Virus se širi na žurih. Okuženi so starejši. Ergo, žurirajo stari. Saj vam pravim, to je znanost, to je logika.

Istočasno so se premnogi Slovenci spomnili, da imajo hišo na Krku ali jadrnico v Sukošanu in niso vedeli ali bodo tam preživeli ali jih bo novi virus začopatil in priklopil na respiratorje, ki jih je gospodarski minister kupil, v svoji modrosti in sposobnosti, po tržni ceni, ki je bila visoka. Vendarle je kdaj treba plačati tudi visoko ceno. Saj nismo tako bogati, da bi kupovali poceni. Kako torej izvedeti, kakšno je vedenje virusa do Slovencev v Kvarnerju? Žrtvoval se je gospod z očali in opravil terensko raziskavo na Krku. Kaj je izvedel? Virus je res premeten. Če ste šli tistihdob na Hrvaško vas je takoj okužil in hudo matral. Po drugi strani pa je imel vpogled v kataster Republike Hrvatske in v evidence luških kapitanij. Če ste imeli apartma v Barbarigi ali parcelo v Karigadorju, vas je pustil pri miru, če pa ste se sončili v Rovinju, kar tako, brez parcele, vas je takoj pohopsal.

Čudna pota virusova smo opazovali tudi v šolah, tovarnah in drugih organizacijah, kjer ljudje združujejo delo in sredstva. Na primer, vrag virusji ni otrokom nič hudega hotel, ko so se objemali in ravsali pred šolo, v šoli bi jih takoj, ko bi bili brez maske ali za isto klopjo, napadel in jih kakih pol spravil v prerani grob.

Samo, da se je šola končala, je šel virus na dopust, napadati svoj najljubši plen, pasavce, netopirje in podobno netrofejno divjad. Pozabil je na meje, spet smo šli lahko na morje v Primošten, kjer ga ni bilo niti v uvoženih lignjih na žaru. Stari so čez poletje počivali in nabirali moči za jesensko žurersko sezono. Štafeto so prevzeli mladi, ne da bi vedeli, da virus opusti jago divjadi, če se obeta veseljačenje in pijančevanje.

Hkrati se je njegovo nenavadno vedenje odrazilo tudi na raznih poklicnih področjih. Spoznali smo, da mu fizično delo smrdi kot kuga. Niti blizu ni prišel tovarnam, zidarjem in gozdarjem. Celo vseh sorte delo ga odbija, zato ni napadel niti uradnic za šalterji, upravnih odborov in poslanskih skupin. Držal se je stran od zavarovalnic, prodajalk in čistilk. V tej drži je bil tako vztrajen, da je določene poklicne skupine prepoznal tudi onstran meja. Če ste šli v Kragujevac na obisk k družini, ste bili ena dva v karanteni. Takoj hospitalizirani, če ste šli na pito zeljanico v Tuzlo ali na sudxuke v Peć. Razen, da razen, virus je skrivnosten, premeten in muhast, razen, če ste se preživljali s pripravljalnimi deli na gradnjo drugega tira, s sestavljanjem cliotov ali s polnjenjem polic v Mercatorju. V tem primeru ste bili varni tudi v Sarajevu, Prištini, hja, celo na žuru v Banja Luki.

A bognedaj, da ste glasbenik, igralec, komedijant, visokošolski predavatelj ali strokovnjak, ki poklicno potuje po svetu. Vam virus sledi na vsakem koraku. Izrekel vam je popolni berufsverbot. Odprite usta, vzemite kitaro v roke, rezervirajte avionsko karto in konec je z vami. Ne pomagajo vam ne maske, ne razdalje, ne skafandri. Če virus ve za meje, katastre, žure v domovih za upokojence, bo vedel tudi za vas. Menjajte poklic. Pustite rasti brado, pobarvajte si lase. Morda vas ne bo prepoznal. Upoštevajte vendar znanost.

Ko se je gospod z očali vrnil s terena na Krku, ko so deca kupila zvezke in so maturanti končali z izleti, se je virus spet začel vesti drugače. Vrnil se je k starim vzorcem. Spet je napadel plaže od Baške do Zambratije, spet se je zalezel v razrede osnovnih šol in spet se je priklopil v evidence zemljiške knjige  Primorsko-goranske županije in crew liste oddane v ACI marinah. Dopusta je konec, virus se gre spet konec sveta. Razen v Rusiji, kjer imajo cepivo, ki je povsem varno za Ruse in skrajno nevarno za Evropejce. Fujtajfel, za nas je rusko cepivo še hujše kot naše, ki bo okrepljeno z vsemi 5G-ji, čipi in kemtrejlsi. To so te znanstvene zanke in uganke. Masko čez usta in korona vas bo, če vas ne vidi v obraz, pustila pri miru.

Kaj torej vemo? Vemo, da ima rad koncerte, kulturne dogodke, izobraževanje, športne prireditve in zabave. Ne mara tovarn, državnih proslav, gliserjev in nakupovanja v City Parku.

V tem trenutku avtor članka pade v manjšo krizo identitete in v rahlo depresijo. Počuti se, kot bi se utapljal ali se prebil v vzporedno dimenzijo. Za hip se mu zazdi, da je virus kar on sam, saj se vedeta precej podobno in všeč so jima iste stvari. Sprašuje se o znanosti, o tem ali ga nemara res napada 5G, o tem in onem, o tem, kako bi izgledal popolni nič, brez virusa, brez avtorja, brez strica z očali, brez nič. Kako bo pač izgledalo naslednje leto, če bo šlo tako naprej. Priče ne znajo pričati o koncu pripovedi, ker, kjer je nič, je le nič.