Pošiljanje nekoga nekam

Tole bo slab začetek.

Ker ima dandanes pisec opraviti tudi z nepismenim bralcem moram zapisati sicer odvečno opozorilo: Bralka ali bralec naj zapis vzame kot neke vrste šalo. Z zrnom soli. Čeprav tisti, ki nočejo razumeti, itak ne bodo razumeli. Tak je ta svet.

Nočem pisati o kvantah in tovrstnem pošiljanju nekam. Raje želim omeniti neko drugo pošiljanje. Ne tako zelo redko kdo želi koga poslati, na primer, v Venezuelo. Ker tam bosta Violeta in Miha videla, če jima bo še tako všeč, kar tam naj ostaneta za vse večne čase, tu ju nič ne rabimo.

Tako pošiljanje imam v mislih.

Tudi tisto,  ko bi kdo poslal na jug vse bosance in vse tele begunce in vse te, ki mu kradejo delo, čeprav mu ne diši nobeno delo. Tudi tako pošiljanje želim obravnavati.

Z »obravnavati« ne mislim toliko na to, da bom odkril vzroke za pošiljanje ljudi nekam, temveč bolj mislim na to, da bi tudi sam koga kam poslal. Da, to je moj pravi namen, nekaj ljudi želim nekam poslati. Kot vsak pošiljatelj sem prepričan, da bi nam šlo bolje brez njih.

Tudi tole moram reči. Vsaj nekoliko je smešno, ko nekam pošiljamo ljudi, ki so bili od nekdaj tu ali tu živijo dlje kot mi. Te dni imamo drugačne skrbi, a pol otroškega življenja nazaj so bili cigani huda skrb in briga. Zato so jih pošiljali tja, od koder so prišli, čeprav se potikajo po sveti evropski zemlji dlje kot Slovenci. Ali ko nadebudni mladinec, ki je na svetu cirka dvajset let, pošlje nazaj, od koder je prišel, bosanca, ki vseh petdeset svojega žitja gazi gorenjsko prst. Celo rodil se je v Kranju ali na Jesenicah.

Nazaj k mojemu pošiljanju nekoga nekam. Koga bi jaz kam poslal?

Priznam, ni mi povsem tuja ideja, da bi prej omenjena Violeta in Miha trajno migrirala v Venezuelo. Kot siceršnji pošiljatelji tudi sam mislim, da bi tam spoznala Venezuelo, ki je precej drugačna od njunih romantičnih predstav. Nisem povsem prepričan, da je tam živeti skrajno krasno, niti, da je bilo tako, ko ji je vladal veliki Chavez. Kot sem jaz videl svet, bi raje živel kar doma. Celo Miha ne bi preveč pogrešal,  čeprav bi mi umanjkala njegova izjava vsak večer nekaj po deseti.

Kar me bega pri tem pošiljanju je, zakaj se ustavljamo pri Violeti, Mihu, bosancih in ciganih? Je pošiljanje nekam tako zelo desničarska stvar, da Janeza, Žana in Branka ne moremo nikamor poslati? Zakaj ne? Saj tudi Violeta in Miha po rojstvu sodita sem? Cigani tudi. Mnogi bosanci ravno tako. Morda je napaka levih, srednjih, zelenih in upokojenih ravno v tem, da nikogar nikamor ne pošiljajo. Ne skrbite, jaz bom to storil namesto vas.

Na pošti potrjujejo, da so glavni pošiljatelji desničarji, ki so jim neoliberalizem, nizki davki, podjetniška svoboda ter seks le med moškim in žensko glavne vrednote. Vse ostale bi nekam poslali. Oni so tisti, ki bi v Venezuelo poslali Violeto in Miha. Kam bi poslali njih? Potrebujemo deželo, kjer nihče nikogar ne obremenjuje z odvečnimi pravili in regulacijami. Kjer se davkov praviloma ne plačuje. Kjer so veseli vsakogar, ki kaj poslovno miga. Kjer ne marajo gejev, lezbijk, B, Q, T, +. Računamo, kalkuliramo in gledamo zemljevide … imamo jo … Nigerijo. Evo, vse zaprisežene neoliberalce, libertarce, podjetniško povsem osvobojene, proti kontrolnike, Angelco in Aleša, vse vernike v tradicionalne družinske vrednote in kar je še tega, pošiljam v Nigerijo. Najugodnejša linija gre preko Istanbula odkar je podjetniška svoboda odpihnila Adrio.

Znebili smo se Violete, Miha, vernikov v neo-komunistične one men bend diktatorje, ki pravičnost za vse furajo v lasten neskončno globok žep. Znebili smo se svobodno-tradicionalnih pošiljateljev onih prej opisanih v Venezuelo. Koga se moramo še znebiti?

Najprej tistih s Titom!

What’s Tito got to do with it? Vam ne gredo na živce mladenke in mladeniči, ki skačejo okrog s Titotom na majicah in verjamejo v Jugoslavijo, bratstvo i jedinstvo ter samoupravljanje? Namreč, jaz sem tam živel in ni bilo tako zelo fajn. Zato bi tudi njih nekam poslal. Nekam, kjer imajo močnega vodjo, ki je superman, neuvrščen in nasploh najbolj fejst dec na svetu. Nekam, kjer uniformirani otroci še vedno mahajo z zastavicami. Kjer velikemu vodji še vedno prirejajo velike parade ob rojstnem dnevu. Kjer je oče naroda vsak dan na naslovnici časopisa. Kjer ima vsak službo, kjer so vsi enaki, razen onih, ki so malo bolj enaki. Kjer nihče ne strada. Le kdo kdaj izgine, le vedno kdo posluša in kjer namesto zapora lahko dobiš službo v puščavi poleti pri petdesetih stopinjah. Ni mi treba veliko razmišljati, ker sem bil večkrat tam. Tovariši in tovarišice, zna biti, da bi vam bilo všeč, pošiljam vas v Turkmenistan. Ker ga morda ne najdete na zemljevidu, naj vam namignem, da pot začnete na Brniku in via Istanbul ob treh zjutraj pristanete v Ashgabatu.

Kaj pa Janez, Žan in Branko, a njih pa nikamor ne bomo poslali? Draga bralka, dragi bralec, bomo, a ne prav daleč. Dovolj bo čez prvo mejo na vzhodu. Naj gredo kar k financerju Viktorju in se imajo fajn. Le vrata moramo zapreti za njimi. Viktorju izpolnimo željo in jim cel Magyarország ogradimo z ograjo, da bodo varni. Da bodo še bolj varni, jih pospremimo iz območja EU in tako zastražimo, da iz tiste ograje sploh ne pridejo več ven.

Vidite, ko bi vse te res nekam poslali, bi v deželi naši našli sproščenost, socialni mir, solidarnost, zgradili bi pravo katedralo svobode. Skratka, dalo bi se. A ker ne sledijo svojim sanjam, ostajajo v Sloveniji in nas pošiljajo v božjo mater.

Če ste se našli v eni od nekam poslanih demografskih skupin in bi sedaj še vi mene nekam poslali, vam težko pomagam. Kot moram jaz živeti z vami, morate vi z mano. Če nekega dne ugotovimo, da se res ne moremo kar nekam poslati in da še bosancev in ciganov ne moremo strpati na vagone in odpeljati tja od koder so prišli, ker bi prišli le do Kočevja ali Litije, bomo morda lažje shajali. V nasprotnem primeru pa pojdite v …

Tudi konec je slab. Konča se s tremi pikicami.