Ločitev maternice od države

Sodba poljskega ustavnega sodišča, da hujša okvara zarodka ne sme biti razlog za prekinitev nosečnosti, je povzročila demonstracije, politične napetosti in ponoven vznik razprav o splavu.  Zadnjih nekaj desetletij je pravica do splava postajala standard državljanskih svoboščin vsaj v zahodnem svetu, celo do takšne mere, da je bila ta razprava o skoraj presežena. Vedno so mu nasprotovale verske organizacije, a tudi njihovo nasprotovanje je bilo največkrat bolj pro forma. Resnični nasprotniki pravice do splava so bila sodobna konservativna verska gibanja v ZDA, katerih ideologija se je počasi naselila v uradno republikansko politiko in pljusknila v Evropo. Konservativna ideologija je našla plodna tla v prav tako sodobnih populističnih političnih gibanjih, ki ideologijo črpajo v kombinaciji vera, dom, družina in nacionalizem.

Nasprotniki splava ga pogosto vidijo kot slab izid seksualne revolucije, podobno kot kontracepcijo. Zagovorniki tako splava kot kontracepcije pa oboje razumejo kot civilizacijski dosežek in obliko osebne svobode. Še pogostejša je argumentacija o nastanku življenja in o nastanku zavesti. Kdaj zarodek postane živ in kdaj postane človek, saj je nasilna prekinitev človeškega življenja umor. Zato konservativci splav razumejo kot umor, druga stran pa kot poseg v specifičen skupek zarodnega materiala, ki ima potencial, da postane človek. Ti dve stališči sta ravno tako znani in se bolj kot na biologijo naslanjata na ideologijo.

Kar se meni izrisuje kot pomemben vidik razprave je točka, kjer se svoboda posameznice srečuje z državo in oblastjo. Pravica do splava pomeni, da ima ženska pravico do odločitve o prekinitvi nosečnosti. Ona in nihče drug. Ta pravica pomeni, da odločitve o nosečnosti nimata ne država in ne oblast v širšem smislu. Gre za pomembno osvoboditev ženskega telesa od sil, ki so v zgodovini in še posebej v zadnjih stoletjih skušale obvladovati žensko telo kot stroj za rojevanje. Torej ne gre toliko za seksualno revolucijo kot za ločitev maternice od države. Z ločitvijo maternice od države se ženski priznava tudi garancija in uzakonitev pravice do ločitve maternice od oblasti.

Kako država in oblast upravljata z maternicami? V 19. stoletju se je prvič pojavila populacijska politika, ki je videla težavo v rasti prebivalstva, zlasti revnejših slojev, ki so bili označeni celo kot degenerirani ali vsaj manjvredni. Hkrati je polno zaživel rasizem, ki je nebele rase prav tako dojemal kot degeneracijo ali zaostanek v razvoju. Istočasno je vzniknil nacionalizem, ki si je želel veliko novorojenih pripadnikov, zlasti sinov; le maternice so lahko porodile velik narod. Vse te ideologije so imele izjemen interes po obvladovanju maternic, ki naj bi bile v službi višjih oblastnih ciljev in stran od intimnih življenj žensk.

V 20. stoletju je zaživela ideja evgenike, ki se je spogledovala s preprečevanjem in prekinitvijo neželenih nosečnosti. Gre za ideologijo, ki določenim ženskam želi preprečiti rojevanje, medtem ko ga drugim skuša predpisati. Ideja je bila kot naročena za nacizem, ki je uvajal »rasno higieno«, pri čemer je bila pomembna taktika prav to, da bi arijke imele čim več otrok, ne-arijke pa bi se vzdržale rojevanja. S tem povezane prakse so bile grozljive. Kljub temu je evgenika kot del demografske politike, v nekaterih primerih in nekaterih državah, vztrajala vsaj do sredine 1980-tih. Evgenika ni pravice ženske, da sama odloči o rojstvu, ampak je orodje oblasti, ki ženski predpiše, da ne sme roditi. Je druga plat nasprotovanja splavu, saj tako prepoved splava kot prepoved nosečnosti pomenita upravljanje z maternicami v imenu ciljev oblasti.

Nasprotniki splava ne zmorejo videti tragike, ki je vedno povezana z njim. Pogosto ga opišejo celo kot lahkomiselno dejanje lahkoživke, ki se ni bila sposobna vzdržati spolnega odnosa, kot posledico promiskuitete in grešnosti. Ne zmorejo ga videti kot posledico moškega oblastnega »upravljanje« z žensko, saj posilstvo in prisilni spolni odnosi niso nič drugega. Splav je tem primeru tragika, ki sledi prejšnji tragiki. Splav plodu, ki ima hudo genetsko okvaro je ravno tako tragika ženske, ki si želi otroka. Otroka, katerega rojstvo ne bo nujna tragika in komaj vredno oznake življenje. Pomembneje se jim zdi oblastno upravljati z maternicami v imenu svoje ideologije.

Druga plat tega upravljanja je primer Črne gore, kjer v zadnjih letih beležijo izjemen porast splavov. Zabeležili so celo primer ženske, ki ga je storila okrog tridesetkrat. Ne zaradi lahkomiselnih spolnih odnosov, temveč zato, ker je bila v to prisiljena. Pogosta praksa v omenjeni državi je, da brž, ko je to mogoče, opravijo krvni test in izvedo za spol zarodka. Če je ženskega spola, naredijo splav. Tega ne predpisuje država, ampak prakso vsiljuje podobna konservativna in patriarhalna ideologija, ki se drugod bori proti splavom. V obeh primerih bolj v imenu upravljanja z maternicami, kot v imenu česarkoli drugega.

Zato ponovimo: zakonska in ustavna pravica do splava pomeni dvoje. Prvič, da se država odreče upravljanju z maternicami. Drugič, da država komurkoli, razen ženski sami, prepove upravljati z njeno maternico. Ločitev maternice od države pomeni ločitev maternice od oblasti. To ženski daje pravico, da nastopa kot samostojni subjekt, ne da bi bila podvržena oblasti zaradi enega organa v njenem telesu. Šele s tem pridobi svobodo nad sabo in svojim telesom.