Trump: razlog za optimizem

Mnogi liberalni in levičarski analitiki, akademiki in mediji po svetu so presenečeni, šokirani in zaskrbljeni, ker je na volitvah za ameriškega predsednika zmagal Donald Trump. Ker tudi sam nisem konservativec, njihovo reakcijo razumem. Zaskrbljenost je na mestu, a nič drugače ne bi bilo, če bi zmagala Hillary Clinton. Menim, da je Trumpova zmaga del širšega globalnega trenda, ki priča o tem, da je svet vendarle napredoval in da prevladujejo napredne sile, ki so v zadnjih desetletjih dosegale velike zmage. Njihova era še zdaleč ni končana, trenutni politični trend je le reakcija na njihovo prevlado.

Trump ni prvi kvazi-desničarski populist z izrazitim egom in vtisom močnega avtoritarnega vodje, ki bo pometel z vsem slabim. Spomnite se Silvia Berlusconija. Na Madžarskem vlada precej podoben Orban. Erdogan je takšno politiko zlil s Turčijo. Del istega trenda sta Marie Le Pen in Geert Wilders. Celo Nicolas Sarkozy je bil precej blizu. V Veliki Britaniji se je ta trend udejanjil v Brexitu. V resnično ekscesni obliki divja na Filipinih, kjer vlada Rodrigo Duterte.

Vsi ti politiki se nam zdijo deviantni, demagoški, nekompetentni in nazadnjaški. Kar nočemo razumeti od kod so prišli in kako so mogli zmagati. Njihovo vladanje je povezano z aferami, osebnimi in družbenimi pretresi. Vsi pomenijo odmik od normalnosti in v času njihove vladavine vlada posebno stanje. Kot se je to pokazalo na primerih Berlusconija in Sarkozyja, se tudi njihova vladavina ne bo zaključila na povsem običajen način, ampak bo povezana z aferami, škandali in celo kazenskimi postopki.

Kljub temu menim, da smemo poiskati razloge za optimizem. V zadnjih desetletjih se je življenjski standard globalno izjemno izboljšal. O tem nam govorijo vse verodostojne statistike in o tem pričajo spremembe v standardu tistih, ki so najrevnejši. Zlasti ti živijo veliko bolje. Standard se je izboljšal tudi v mnogih evropskih državah, še posebej v bivših državah vzhodnega bloka. Tudi pri nas. Poleg sprememb v blagostanju, se je pomembno izboljšala varnost. Najbolj od vsega pa so napredovale liberalne vrednote.

Štirideset let nazaj skoraj nihče ni govoril o istospolnih porokah. Vloga žensk v družbi je bila izrazito drugačna. Rasizma je bilo neprimerno več. V mnogih državah je prevladovalo enoumje. Konoplja, ki je danes marsikje legalna in skoraj povsod dekriminalizirana, je bila izenačena s trdimi drogami. Ločitve so enako pogoste kot poroke. Spremenila se je vloga družine. Spremenil se je odnos do otrok. Fizično kaznovanje otrok je postalo nemoralno in marsikje krimininalizirano. Družbe so se odprle, ljudje mislijo svobodno in to želijo izraziti. Mediji so se demokratizirali. In tako dalje. Uresničile so se vse nočne more konservativcev.

Ne pozabimo, da nas velike spremembe šele čakajo. Živimo v času, ko se je zgodila ena največjih tehnoloških revolucij in že se začenja nova, ki bo verjetno še obsežnejša. Vplivala bo na spremembo produkcijskih odnosov, zahtevala bo nov ekonomski model, ki bo spremenil tudi družbene odnose. Spremenjene družbene razmere bodo spremenile politične razmere in smer sprememb skoraj gotovo ne bo konservativna. Tak svet je poln izzivov in daje nam precej razlogov za zaskrbljenost. Dve izraziti sta podnebne spremembe in koncentracija premoženja. Vse te spremembe so nujno povzročile tudi odpor, ki se kaže v dveh oblikah.

Prvič, v gibanjih novih levic, ki so zelo heterogena, razdrobljena in nimajo dovolj politične mobilizacije. V ZDA je bilo to gibanje Occupy, v Evropi so to pirati, Podemos, Siriza, Združena levica, Anonymous, Black Block. Ta gibanja in stranke ne zmorejo vzpostaviti dovolj enotnosti in politične mobilizacije, da bi kot stabilna politična sila zmagala na volitvah in se obdržala kot verodostojna politična sila. Zato ni zmagal Bernie Sanders.

Drugič, v obliki desničarskih konservativnih gibanj skrajnega populizma. Njihove najbolj prepoznavne voditelje smo že našteli. Tu niso od včeraj in niti ne bodo hitro izginili, še posebej, če se bodo prelevili v voditelje uveljavljenih desnih strank s katerimi imajo v resnici malo skupnega. V ZDA bi uspeli že prej, a gibanje čajankarjev ni imelo Donalda Trumpa.

Trump je zmagal, ker je mobiliziral in na volitve pripeljal ljudi, ki si želijo upočasniti čas in živeti malomeščansko življenje izpred nekaj desetletij. Gre za ljudi pretežno srednjih let in starejše, ki so navajeni voliti in vedo, da volitve imajo neko moč. Na drugem polu je novolevičarska mladina, ki ne zmore obiskati volišč zaradi napačno usmerjenega uporništva, lepega vremena, opravkov s socialnimi omrežji ali odložene odraslosti. Volili niso, a naslednji dan so začeli demonstrirati.

Na Zahodu volilna udeležba pada. Ljudje imajo občutek, da nimajo nobene izbire. Ne zaupajo uveljavljenim strankam. V ZDA je volilo 55% volivcev. V Sloveniji nas voli le malo več kot tretjina. Večina ljudi ostane doma in se odreče edini pravi možnosti vplivanja na politiko. Kdor zmore mobilizirati zgolj tretjino volilnega telesa, ali še manj, je lahko zmagovalec. Na ta način lahko uspevajo konzervativci novega kova.

Ostanimo optimisti. Politika, ki predstavlja le tretjino volivcev ima omejeno moč. Spremembe se dogajajo mimo nje. Tudi konservativci so se spremenili. Je Trumpov odnos do žensk kaj dosti drugačen od Kennedyjevega? Bo Trump ukinil pridobljene pravice gejev in lezbijk? Je tako slabo, če zavezništvo NATO postane malo bolj ohlapno? Je slabo, če se ZDA posvetijo same sebi in malo manj ostalemu svetu? Odpor proti velikim družbenim, globalnim in tehnološkim spremembam je razumljiv. Prav tako odpor proti izjemnim uspehom sodobnega levičarskega liberalizma. Gre za odpor, ki kaže na dosežke v zadnjih desetletjih. To je moralo priti in bo minilo. Kot pravijo na jugu: Bilo i prošlo.

^{foto: http://republicreporters.com/}