TERORIZEM IN RASIZEM

Letos spomladi sem se s prijatelji odpravil na turno smuko v Avstrijo. Najhitrejša pot nas je peljala po avtocesti čez Nemčijo. Zadnjič, ko sem prečkal nemško mejo, je bila šengensko zgolj označena, brez kakršne koli kontrole. Tokrat je bilo drugače. Promet je bil speljan na en pas avtoceste in mlad policist je izločal nekatera vozila. Verjetno sumljiva. Izbral je tudi nas. Zapeljali smo na poseben prostor, kjer nas je obkrožilo nekaj, do zob oboroženih, policistov. Vodja je zahteval naše dokumente in izginil skupaj z njimi. Ostali so z avtomatskimi puškami za vratom stražili morebitne teroriste. Na povratek vodje z dokumenti smo čakali vsaj petnajst minut, kar mi je ponudilo dovolj časa za opazovanje ter za razmislek o tem in onem. Opazil sem, da nemška policija izloča zgolj avtomobile s tujimi registracijami. Zraven nas so stali Italijani, Romuni, Slovenci in Hrvati. Nemcev ni bilo med njimi.

Ko se je vodja vrnil z dokumenti, je svojo skupino orožnikov pozval na posvet. Pregledali so prtljažnik našega kombija, se zagledali v dokumente in se pogovarjali. Ob tem so ves čas izmenjaje pogledovali v dokumente in v nas. To nas je naredilo nekoliko živčne, saj nismo bili več prepričani ali nas bodo spustili čez mejo. Niti nam ni bilo jasno, zakaj se jim zdimo sumljivi. Namreč, v kombiju smo sedeli: zdravnik, konzultant, dva podjetnika in en uslužbenec. Nihče ni imel kriminalne preteklosti. Smuči in prtljaga so pričale o tem, da gremo smučat in ne pobijat kristjanov v Bonn ali Dortmund. Vsi evropski državljani, ki doma veljamo za relativno ugledne člane družbe. Vsi gorski reševalci, ki življenja kvečjemu rešujemo. Vsi gladko obriti. Kasneje je nekdo iz drugega avta dejal: »Ja, kaj, torbarji smo in nas ustavljajo!« Po dodatnih petnajstih minuta policijskega posveta smo smeli vstopiti v Nemčijo.

Pred nekaj dnevi sem bil na Ljubelju. Ko sem se odpeljal iz parkirišča na prelazu, sem opazil, da kolona vozil sega skoraj kilometer iz predora. Razlog je bil poostren mejni nadzor, ki ga izvaja avstrijska policija. Nadzoruje mejo s Slovenijo in Italijo. Svoj jug. Ob tem sem se spomnil pravih razlogov za mejni nadzor, ki so se potrdili, ko sem izvedel, da v Avstrijo zlahka pridete brez nadzora. Le čez manjši mejni prehod greste.

Pravi razlog nadzora ni nadzor. Pravi razlog je dajanje vtisa, da vlada skrbi za varnost. Gre zgolj za notranje politični vtis. Namreč, če bi želeli z mejnim nadzorom preprečevati terorizem, bi morali nadzorovati neke druge meje. Policija ne nadzoruje meja držav od koder prihajajo teroristi, ampak meje držav na katere so prilepljeni rasistični predsodki javnosti, ki se počuti ogroženo. Teroristi prihajajo iz Velike Britanije, Belgije, Francije in Španije. Naslednji napad se bo verjetno zgodil na Nizozemskem in izvedli ga bodo nizozemski državljani.

Nemci nadzorujejo mejo z Avstrijo, čeprav noben terorist ni prišel od tam. Avstrijci nadzorujejo mejo s Slovenijo, čeprav noben terorist ni prišel iz Slovenije. Švedi nadzorujejo mejo z Dansko, čeprav noben terorist ni prišel od tam. In tako dalje. Avstrijci ne nadzorujejo meje z Nemčijo, čeprav so tam teroristične celice. Nemčija ne nadzoruje meje z Belgijo, niti ne meja s Francijo, čeprav je tam precej potencialnih teroristov. In tako dalje. Države in policije ne delujejo racionalno, ampak rasistično. Meje zapirajo v skladu s predsodkom, da vse slabo prihaja z juga in ima temnejšo polt.

Države Srednje Evrope, Balkana in Italija niso žrtve terorističnih napadov, a vseeno jih evropski zahod vidi kot izvor zla. Pri tem ne uvidi, da je geografski izvor terorizma prav Zahodna Evropa. Teroristi so se rodili, vzgojili in radikalizirali v velemestih zahodnih držav. Zato bi bilo pametneje, če bi policije teh držav pogledale tja, kjer se prihodnji teroristi zares nahajajo. Še pametneje in pomembneje pa bi bilo, če bi se odgovorni v teh državah vprašali, zakaj sploh prihaja do terorizma in kdo so teroristi. Večinoma gre za drugo ali tretjo generacijo potomcev priseljencev iz kolonialnih posesti zahodnih držav. Sodobni teroristični napadi so bili izvedeni zgolj v državah, ki imajo kolonialno preteklost.

Bi torej smeli sklepati, da je terorizem post-kolonialni pojav? Verjetno res. Ljudje iz post-kolonialnega sveta so pred leti odšli v državo, ki je bila njihov kolonizator. Tja so odšli, ker so imeli možnost in ker so si obetali boljši ekonomski položaj. Morda so si naivno obetali, da bodo zaživeli podobno dobro kot njihovi nekdanji gospodarji. To se seveda ni uresničilo. Nikoli zares niso dobili možnosti. Vedno bodo ostali črni, temni in manjvredni. Zatekli so se k objokovanju svojega položaju in k nostalgičnemu poveličevanju svoje bivše domovine. Položaj njihovih potomcev je pogosto še slabši, saj nimajo nobene prave domovine. So tujci v domovini svojih staršev ali starih staršev in tujci v državi, kjer so se rodili, čeprav so njeni državljani. Njihovemu družbenemu položaju ustreza tudi ekonomski položaj. So revni in povsem izgubljeni.

Vedo, da nikoli nikamor ne bodo sodili. Kjer koli bodo, jih bodo vedno pošiljali »nazaj od koder so prišli«. Razen izjem nimajo pravih možnosti, da bi pridobili boljši družbeni in ekonomski položaj. V to brezizhodnost pride upanje, ki ga ponudi radikalizirana religija. Ta jim govori, da so njihovi sovražniki ljudje, ki živijo nekaj ulic stran, a v povsem drugačnem svetu. Mladeniči vedo, da je to res. Ko jih prepričajo, da na tem svetu nimajo česa izgubiti in da lahko veliko pridobijo na onem svetu, se utegnejo radikalizirati in spremeniti v teroriste.

Večina javnosti v zahodnih državah tega ne uvidi. Raje nadaljujejo s kolonialnimi in rasističnimi predsodki, ki so povzročili terorizem. Namesto, da bi ljudem dali upanje, jih pripeljejo v položaj, v katerem ne morejo ničesar izgubiti. Preden se zakuha eksploziv za bombo, ki bo počila na velikem trgu, se zakuha eksplozivna mešanica izključenosti in vztrajnega zaničevanja. Vedno od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. Šele, ko bodo in bomo razumeli, da je terorizem dejanje iz obupa, bomo zmogli preprečevati nastanek eksplozivnih družbenih razmer. Takrat bodo in bomo razumeli, da nadzor južnih meja ni rešitev, temveč eden od problemov. In takrat bomo morda razumeli, da moramo predvsem rušiti meje v naših glavah. Te meje ločujejo njih od nas in zarisujejo mejo med več in manj vrednimi. Te meje vzpostavijo prepad, ki ga polnijo trupla.

Sprejemanje vseh ljudi kot enakovrednih je morda težavna naloga, a je predpogoj za brisanje domnevnih razlik med več in manj vrednimi. Gre za težak boj, ki zahteva, da ljudje vsepovsod dobijo vsaj pošteno možnost za svoj obstoj in za poskus vzpostavitve častnega življenja. O sreči tokrat ne bi, saj imamo nekateri celo ta privilegij, da lahko pozimi smučamo, kljub polurnemu čakanju na nemški meji, ker so njihovi politiki prepričani, da smo južnjaki nevarni.