Balkan navija za Nemce

V času evropskega nogometnega prvenstva so se na novo vzpostavila razmerja moči v reprezentančnem nogometu. Navijaške strasti so bile na višku in oblikovale se nove polarnosti. Kdo je za koga in kdo proti komu. Le nogometno uspešni narodi imajo privilegij navijanja za svoje. Vsi ostali nogomet ignoriramo ali vsaj malo navijamo za eno izmed reprezentanc, ki igrajo na velikih tekmovanjih. Podobno je na področju klubskega nogometa. Le redko lahko navijamo za naš klub v Ligi prvakov ali v Ligi Evropa. Še redkeje se to zgodi v izločilnih bojih. Zato navijamo za velike tuje klube. 

Naše opredelitve niso slučajne. Povezane so z odnosom do posamezne države ali naroda. Letos Angleži niso poželi nobenih simpatij. Igrali so slabo in združeni navijači Evrope so jim od srca privoščili nogometni Brexit. Če bi igrali dobro in če bi na referendumu glasovali drugače, bi gledalci nogometa do njih imeli drugačen odnos.

Slovenci se do nogometnih reprezentanc, ki igrajo na Euru opredeljujemo tako kot do vsega. Določa nas naš zgodovinski, kulturni, simbolni in geografski položaj. Ni enotne opredelitve. Verjetno bi s kakšno raziskavo javnega mnenja ugotovili razklanost in neenotnost, a vseeno bi se pokazalo, da večina navija za eno izmed reprezentanc. Gre za moštvo, ki ima močno simbolno vrednost na Balkanu in definira odnos Balkancev do Balkana.

Balkan ni zgolj geografski pojem, ampak tudi kulturni in mentalni pojem, ki ga zarisuje odnos do nekaterih simbolnih točk. Ljudje na Balkanu nimajo radi, da se jih označuje kot Balkance, saj se to jim zdi slabšalno. Pomeni ljudi, ki so leni, se ne držijo dogovorov, so nasilni, temperamentni in nagnjeni k pretirani zabavi. Mnogo Balkancev želi, tudi zaradi takšnih označb, pobegniti iz Balkana, če ne fizično pa vsaj simbolno. Slovenci nočemo imeti nič več z Balkanom in se trudimo dokazovati, da ne spadamo nanj. Enako se trudijo Hrvati, čeprav njihova država geografsko v celoti leži na tem zanimivem polotoku evropskih fantazem. Balkanski narodi želijo pokazati, da so malo manj balkanski kot ostali balkanski narodi. V taktiki, ki jo bom opisal še posebej prednjačijo narodi bivše Jugoslavije.

Kaj ima s tem nogomet? Precej! V tej igri simbolnih zmešnjav nam nogomet lahko pomaga razumeti meje Balkana. Konča se tam, kjer ljudje nehajo navijati za Nemčijo. Ko Slovenec želi simbolno pobegniti z Balkana, lahko navija za reprezentanco, ki predstavlja Anti – Balkan, torej za moštvo, ki je simbol zanesljivosti, predvidljivosti, uspešnosti, načrtovanja in zanikanja navdiha. Zato navija za Nemčijo. Ko Bošnjak v Mostarju želi pokazati, da nima nič z onim na drugi strani Neretve, bo navijal proti reprezentanci Hrvaške in za reprezentanco Nemčije. Ko mostarski Hrvat doživi razočaranje, ker je izpadla reprezentanca sosednje Hrvaške, želi tistim na drugi strani Neretve, v istem mestu, pokazati, da je manj balkanski, zato bo navijal za Nemce. Ko nekdo v Banja Luki želi izreči, da je bolj evropski od nekoga iz Zenice, bo to storil z navijanjem za Nemce. Kako naj Albanec Grkom ali Makedoncem pokaže, da je nekaj posebnega, nekaj ne povsem balkanskega, če ne z navijanjem za Nemce?

Na evropskem prvenstvu je cel Balkan, morda z izjemo Grkov, navijal za Nemce. S tem so dokazali, da simbolno sodijo na Balkan, čeprav mu z zanikanjem želijo ubežati. Pomislite na znance in sosede, ki so veselo kričali ob nemških golih in celo razobešali njihove zastave. Povezava z nacionalizmom je očitna. Nacionalizem je v zadnjih desetletjih vendarle najpriljubljenejši balkanski šport, zato tudi mnogi slovenski Balkanci v grajenju mej postajajo predvsem simbolni Balkanci. Zato navijajo za Nemce.