Zdravstveni sistem v tretjem krogu pekla
Številne afere in zdravniška stavka razjedajo naš zdravstveni sistem. Že več kot desetletje se občasno pojavljajo resna opozorila, da je s sistemom nekaj narobe. Nato hitro potihnejo in vse ostane enako. Dogajanje okrog afer z visokimi cenami potrebščin za zdravljenje in izjemnimi plačami zdravnikov, ki se jim zdijo prenizke, vzbuja jezo in sili k spremembam. Bojim se, da te niso možne, saj stanja ne zmoremo dojeti takega kot je, temveč ga vedno znova vidimo za obzorjem dimne zavese javnega zdravstva.
Premislek začnimo s prizorom iz enega od časopisov. Dolgoletni uradnik, ki je celo kariero deloval v zdravstvu, se lahko ponaša z velikim premoženjem. Občudovali smo lahko dve vili, brali o nekaj stanovanjih in videli novo jahto. Ta prizor naj vas spremlja skozi branje tega zapisa. Namreč, javni uslužbenec tega ni mogel zaslužiti s svojo plačo. (Morda je zadel Eurojackpot?) Gospod je svoji karieri zasedal vse glavne funkcije v zdravstvu in pravijo, da je zelo vpliven.
Na televiziji smo videli podjetja, ki so le stanovanjska hiša s poštnim nabiralnikom. Slamnata podjetja zdravstveno blagajno odirajo z nenavadno visokimi cenami. Si predstavljate, da nekdo pride v bolnišnico, podkupi enega zdravnika in posel sam od sebe cveti do konca njegovih dni? Čudili smo se, ker je nekdo, ki je bil hišnik v UKC postal nekakšen organizator na Onkološkem inštitutu in pobiral podkupnine, ki so omogočile velike preskoke v čakalni vrsti. Tarifa je znašala 20.000 €. Si predstavljate, da se prijavite za hišnika, v nekaj mesecih postanete »organizator« in nato pobirate velike podkupnine? Opazite očitno? Meni in vam nikoli ne bi uspelo. Pravzaprav ne bi uspelo nobenemu hišniku. V komisijah za nabavo so vedno eni in isti zdravniki, neglede na njihovo strokovnost, usposobljenost in položaj. Mislite, da to lahko uspe vsakemu zdravniku? Nikakor ne!
Če ne uspe sleherniku, če ne more uspeti vsakemu podjetniku , če to uspe le redkim zdravnikom in če je uspelo le enemu hišniku, kdo ali kaj odloča, komu bo uspelo? Zelo verjetno ljudem z vplivom, vilami in jahtami. Ti imajo moč organizirati vzporeden sistem, ki deluje po vzporednih zakonitostih. Deluje zakrito, a simptomi njegovega delovanja so vse očitnejši.
V večini javnih razprav se politiki, zdravniki, ekonomisti in skoraj vsi ostali zavzemajo za javni zdravstveni sistem. Zasebni zdravstveni sistem se zdi kot tretji krog pekla. Navezanost na javno je tako usidrana, da je vsak, ki je ne podpira, videti kot nepriseben, zloben in škodljiv. Zaslepljenost z javnim nam preprečuje, da bi zdravstveni sistem opazovali in iz opaženega potegnili prave sklepe.
Zasebni zdravstveni pekel si predstavljamo kot nekaj nedostopnega. K zdravniku lahko pridejo le tisti, ki imajo denar za plačilo storitev in zdravil. Delni dostop imajo tisti, ki plačujejo drago zdravstveno zavarovanje in po potrebi še kaj doplačajo. Zavarovalnice in zdravniki kujejo dobičke. Najuspešnejši so tisti, ki to počnejo brez usmiljenja do pacientov, ki so za njih le sredstvo za prinašanje ekstra profita.
Javno zdravstvo si predstavljamo kot sistem, ki zdravi vse ljudi, neglede na njihov gmotni položaj. Razumemo, da je treba plačevati določeno obliko davka ali zavarovanja. Vsi pacienti so obravnavani enako. Čakalne dobe so kratke. Zdravnik se pacientu posveti in deluje profesionalno. Cilj sistema je dobro pacientov.
Potegnete kakšen sklep iz gornjih dveh odstavkov? Kateri bolje opisuje naš sistem? Vsekakor prvi odstavek, ki opisuje zasebno zdravstvo. Naše zdravstvo je v rokah ozke elite, ki kuje velike dobičke in z njimi kupuje vile in jahte. Vmes zna podkupiti prave direktorje in prave zdravnike. Na primerne hiše obesi ustrezne poštne nabiralnike. Hišnike pravega kova zna povišati v organizatorje. Cene potrebščin za zdravljenja zna torpedirati v nebo. Vse to skoraj nevidno in pod geslom branjenja javnega zdravstva.
Naš zdravstveni sistem je tako zelo zaseben, da je dober predvsem za lastnike sistema, za redke dobavitelje, za peščico korumpiranih zdravnikov in za izbrane hišnike. Slab je za državo, slab za državljane, slab za zavarovalnice, slab za poštene proizvajalce in prodajalce zdravil in pripomočkov. Slab je za javnost. Celo tako zelo slab, da bi bil verjetno boljši zasebni sistem ameriškega tipa.
Nikakor se nam ni treba bati zdravstvenega sistema, kjer delujejo različne zavarovalnice. Kjer se bolnišnice borijo za paciente, ker ti pomenijo več denarja. Kjer bolnišnice, in ne država, plačujejo zdravnike in medicinske sestre, ki niso javni uslužbenci. Ni se nam treba bati sistema, ki bi še nekoliko proti zasebnemu. Lahko bi uvedli sistem, ki bil kopija nemškega Bismarckovega sistema z reguliranimi zasebnimi zavarovalnicami. Bil bi precej bolj dostopen, javen, solidaren in verjetno precej cenejši. Zanimivo primerjavo najdete tule.
Naš sistem je podoben francoskemu, ki trenutno velja za najboljšega na svetu. Toda to velja za sistem, ki velja na papirju in v predpisih. Naš dejanski sistem je precej drugačen, saj veljajo vzporedna pravila, ki jih postavljajo pravi lastniki sistema. Le sprememba sistema ga lahko osvobodi skritih lastnikov in ga naredi bolj dostopnega. Torej bolj javnega. Brez sprememb bo vse enako.
Vsekakor moramo odpreti debato o tem, kaj javni zdravstveni sistem sploh pomeni. Seveda z zavedanjem, da je trenutni sistem peklensko zaseben. Dokler tega ne storimo bomo obsojeni na tretji krog pekla. Tam po Danteju trpijo požeruhi. Sam v njem slutim močan dim, ki slepi prebivalce tega hudičevega okraja. Skriti v grapi za meglo, ki bi jo lahko rezal, menijo, da so na robu raja.
Povej mnenje
Bi se pridružili pogovoru?Feel free to contribute!