Deus v zahodnem svetu

Pravkar lahko spremljamo dve aktualni televizijski seriji, ki sta izvrstna filmska / video izdelka in obe obdelujeta zelo podobno temo. To sta Devs in Westworld. Na nek način se navezujeta na tradicijo Matrice (Matrix, 1999), doslej najpopularnejšega filma o tem, da človeka vodijo skriti vzvodi, ki jih je nekdo programiral. Hkrati se vse tri pripovedi ukvarjajo s predstavo človeka o samem sebi. Te predstave se morda zdijo brezplodno filozofsko razglabljanje, a v resnici imajo lahko usodne politične posledice.

Ljudje od nekdaj gradimo predstave o nas samih, o svetu, stvarstvu, vesolju in o našem položaju v njem. Zgodovina teh predstav je obsežna in fascinantna. Najbolj zanimivo pri tem je, da vsakokratna predstava človeka o samem sebi ustreza družbenim razmerjem svoje dobe.

Predsokratiki so verjeli, da je svet zgrajen iz atomov, vse iz enakega materiala, zato je vse izenačeno, enako poimenovano. Isonomia je ustrezala atenski demokraciji. To predstavo je na glavo obrnil Aristotel, ki si je vesolje predstavljal kot hierarhično urejen svet, kar je ustrezalo razlikam med gospodarji in sužnji, Heleni in barbari ter vladavini Filipa Makedonskega in Aleksandra Velikega.

Srednjeveški fevdalizem je bil utemeljen na podobi človeka kot ustvarjenega od Boga s posebno vlogo v celoti božjega stvarstva. Pod človekom, v vesoljnem podzemlju, so bila ostala zemeljska bitja, slabi duhovi in hudič, nad njim so bila duhovna bitja, angeli in Bog. Srednjeveški sholastični filozofi so bili strokovnjaki za lestvice različnih bitij, še posebej so se spoznali na hierarhijo duhovnih in nebeških bitij.

Vesoljna razmerja so odsevala tudi v družbi. Vladal je kralj, pod njim je bilo plemstvo različnih stopenj, duhovščina v svojih stopnjah, vojaščina in na dnu kmečko prebivalstvo. Vladavina kralja ni bila razumljena kot posledica družbenih razmerij ali zgodovinskih naključij, ampak je kot dana od Boga. In božji volji se ne nasprotuje.

Povezanost družbenih razmerij in predstav človeka o samem sebi je verjetno nuja človeške družbe, saj je neke vrste lepilo ideologij, ki jih družba potrebuje za svoj obstoj. Toda občasno ta povezanost ustvari nevarna razmerja, ki množico ljudi stanejo glave. Še posebej nevarno je takrat, ko izumimo predstavo o samih sebi in nato ugotovimo, da je narava (pre)počasna in ji moramo zato malo pomagati.

Kolonialisti so hitro ugotovili, da bitja, ki so na lestvici nižje od njih pač odmrejo v prisotnosti višjih bitij. Tako in s tem opravičilom so umirali številni ameriški, avstralski, azijski in afriški staroselci. Ko je angleški filozof Herbert Spencer, verjetno najbolj priznan mislec konca 19. stoletja, teorijo o evoluciji prenesel na razmerja med ljudmi, je postalo povsem logično, da so Hotentoti evolucijski prežitek, ki mora izumreti, Angleži pa so višek evolucijskega razvoja.

Le dobri dve desetletji kasneje, so prvenstvo prevzeli Nemci oziroma Arijci, ki so ugotovili, da so ne samo višek bitij na tem svetu, temveč tudi orodje evolucije. Zato so »morali« ta proces pospešiti in želeli odstraniti vse, ki jim je bilo usojeno izumreti v naravnem procesu uveljavitve arijske rase.

Svet je po drugi svetovni vojni doživel streznitev, ki ni dolgo trajala. Družbena razmerja so trdno povezanost s predstavo o nas samih našla v genetiki. Ravno, ko je kapitalizem začel svoj ponovni vzpon je izjemno popularnost doživela genetika. Vzpon thatcherizma in reagonomike je označila izdaja in popularizacija knjige Sebični gen (Selfish Gene, 1976). Njen avtor Richard Dawkins razume človeka kot neke vrste biološki mehanizem, ki ga upravljajo geni. Ti hočejo prevladati, zato so v stalni tekmi z drugimi geni. Ker geni upravljajo z ljudmi, ljudje tekmujejo drug z drugim. Zato so družbena in ekonomska razmerja le posledica genetskih razmerij.

Devs in Westworld izvrstno prikazujeta in popularizirata novo predstavo človeka o samem sebi. Predstavo, da je človek neke vrste superračunalnik, kibernetsko programirano bitje. Da je svet računalniška simulacija, česar ne verjamejo zgolj filmi in serije, ampak o tem obstajajo resne fizikalne in filozofske teorije. Vprašanje, ki se mora zastaviti je, kakšna so naša družbena razmerja, ki sovpadajo s takšno predstavo o svetu?

V obeh serijah imata največjo moč najbogatejša človeka na svetu. Oba sta moška srednjih let in svetu želita zgolj dobro.

V serijah Westworld ima največjo moč skrivnostnež Engerraund Serac, ki je soustvaril računalniški sistem, ki vodi in programira sleherno človeško življenje, tako da bi to doživelo najboljši rezultat znotraj svojih vnaprej določenih omejitev. Sistem je prikazan kot relativno slab, a boljši kot sistem, kjer imajo ljudje svobodno voljo, saj ta vodi v številne nesreče in povzroči konec sveta.

V seriji Devs ima moč skrivnostni Forest, ki ima »več denarja kot Bog«. Njegov projekt je poustvariti ženo in hči, ki sta umrli v prometni nesreči. To želi storiti tako, da vodi ekipo programerjev, ki ustvarja ne zgolj simulacijo realnosti, marveč vzporedno realnost. Neke vrste programsko ustvarjeno vzporedno vesolje, ki je enako realno kot »realni« svet. Igra na karto percepcije. Če oba svetova dojemamo enako, v obeh smo enako živi in ju doživljamo kot fizično trdna, sta oba enako realna. V teh enačajih se zdi, da svet ni drugega kot program in vsi imamo zgolj svojo programirano vlogo. Poskus izstopa iz te vloge je le element kaosa, napake v sistemu.

Obe nasprotnici vplivnežev sta privlačni mladi ženski. Ena od njiju je resda android, ki se je zavedel sam sebe in živi različna kibernetska življenja. Pojavlja se lahko kot moški, ženska ali stroj. Zavzema različne rasne ali družbene položaje, a izvorno in najraje je plavolasa lepotica, ustvarjena kot spolna igrača v zabaviščnem parku. Druga je mlada Azijka z imidžem introvertirane IT inženirke, kjer tudi oprava ne skrije njene privlačnosti.

Bogataša urejata svet in želita, da bi vsi ljudje od tega imeli korist. Mar tega ne počno skoraj vsi novopečeni milijarderji IT industrije? Mar ni iz njihovih logov zrasla ideja o svetovni vladi? Korist svetu prinaša dobrotnik Bill Gates, korist mu prinaša osvajalec vesolja Elon Musk, vse znanje sveta nam v dlan polagata ustanovitelja brskalnika Google. Zato se zdi normalno in celo naravno, da njim pritiče največ bogastva in nam vsem ravno toliko, kolikor vrednosti znamo ustvariti v takem sistemu.

Vse bolj se ustvarja podoba sveta, kjer moč, vpliv in bogastvo pripadajo tistim, ki znajo ustvariti največjo vrednost v kibernetskem svetu. V njem se ustvarja tudi nova lestvica vrednosti ljudi. Na vrhu so beli moški srednjih let, ki so programirani za poslovni egoizem, ki svetu prinaša korist.

Pod njimi so brhka dekleta svetle polti, ki kibernetski svet subverzivno obračajo v svojo korist – influencerke. Kibernetski svet znajo uporabiti v svojo korist s prodajanjem privlačnosti, ki jih nazadnje emancipira v premožne ženske z zmernim vplivom, ki pritiče njihovemu položaju.

V njih je nekaj feminizma, a ne preveč. Prav nauk obeh serij je, da feminizem, emancipacija, boj za svobodo svetu prinašajo nesreče. Vdanost v usodo oziroma delovanje po lastnem programu nam morda ne prinaša popolne sreče, a vendarle pomeni red in relativno blagostanje. Vsi pač ne moremo biti zmagovalci kibernetskega tekmovanja, vsi nismo programirani, da bi vodili svet. Niti, da bi s svojo privlačnostjo vnesli nekaj subverzije.

Obe seriji bolj popularizirata kot razkrivata predstavo o kibernetski družbi, a vendarle vsaj nekoliko izpostavita vprašanji svobode in svobodne volje. Predstavita nam svet, kjer se splača večino osebne svobode žrtvovati za korist in svet, kjer je svobodna volja vprašljiv koncept. Gre za svet, ki je že zelo živ. Skoraj kliše je trditev, da postajamo družba nadzora, pri čemer ne gre za to, da bi nas nadziral človek. Ne gre za staromodno prisluškovanje, sledenje, branje pošte ali vohunjenje. Za pridobitev malih osebnih koristi si pogosto rečemo, ah, saj to ni nič takega, in dovolimo, da nas nadzorujejo in usmerjajo kibernetski sistemi. Na primer, usmerijo nas na najbolj ugodno cestno povezavo. Toda bolj kot si priznamo in opazimo, nam določajo kaj nam bo všeč, kdo nam bo všeč, koga bomo volili, kako bomo porabili denar in kaj bomo počeli v prostem času. Močno usmerjajo naše vedenje.

Nekoč je bilo popularno govoriti o razliki med biti in imeti. Biti je pomenilo biti uveljavljen umetnik, znanstvenik, politik. Imeti je pomenilo imeti lepo hišo, nekaj avtomobilov, počitniško hišo, denar. V kibernetskem svetu se ta razlika briše. Novodobni bogataši in vplivneži v eni osebi znajo povedati, da je denar zgolj posledica tega, kar so. Imeti je posledica biti. Želijo nam povedati, da so uspešni, ker so si to zaslužili z delom za dobro sveta. Vsak dan zadovoljujejo naše potrebe in zato nam računajo nekaj povsem malega ali celo nič.

Želijo nam reči, da nikogar ne izkoriščajo. Ne želijo nas prinesti okrog, čeprav nam vedno znova dajo ponudbo, ki je ne moremo zavrniti. Programirani smo, da jo prostovoljno in z radostjo sprejmemo. Bolj, ko sprejemamo, da so naša življenja sprogramirana, bolj so sprogramirana.

Je izstop sploh možen? Vedno se lahko odločimo za alternativo in se izklopimo. Ali pa je tudi to utvara? Verjetno, saj je alternativa vedno obrobna, je spremljevalni pojav. Prava alternativa se pojavi, ko začne izstopati večina. Zgodovina nas uči, da je za kaj takega potreben radikalen preobrat, ki je velikokrat boleč in celo nasilen. Za pojav želje po obratu pa je potrebna nova predstava o svetu, ki  je zaenkrat ni na obzorju. Po drugi strani se vsak sistem prikazuje kot najbolj trden prav pred propadom.