Sanje za mesto

Razmišljajoč o Tržiču, mi je na misel prišel roman Meščan, ki ga je napisala Pearl S. Buck. Ne štejejo ga za enega njenih najboljših, a meni je morda najljubši, saj mi je vcepil resnično vero v mesto. V njem opisuje, kako se glavni junak trudi zgraditi mesto sredi ravnic v Kansasu. Tja je prišel iz angleškega mesta in prav mesto je tisto, kar najbolj pogreša. Na koncu mu uspe.

V Tržiču nam ni treba graditi mesta, se bo pa treba potruditi, da bo mesto preživelo. Stanje je slabo. Industrija je propadla, podjetja so se izselila, ljudje so odšli v hišice na robu gozda. Mestno jedro je skoraj prazno, v njem živimo ljudje iz starih tržiških družin in kopica priseljencev šibkega socialnega statusa. Bistrica ni nikoli postala del enotnega mesta. Lepe vaške hiše na soncu, so vse bolj brez središča identitete. Tržič postaja vse manj mesto in vse bolj le geografski pojem. Bolj duh kot mesto duhov. Spalno naselje tistih, ki imajo in pokopališče tistih, ki nimajo.

Iz tega niča lahko vzklijejo le sanje. Sanje o čem?

Najprej o malih stvareh. O mladih mamicah, ki se z vozičkom lahko sproščeno sprehajajo po Tržiču in se brez skrbi odpravijo v Bistrico. Ker želijo podaljšati sprehod, lahko po pločniku pridejo do Zvirč ali do Križev. O starejših ljudeh, ki se lahko usedejo v park, na nekaj, čemur se resnično lahko reče klopca. Namesto, da ždijo pred stolpnico, pod grmovjem, na propadlih lesenih tramovčkih. O otrocih, ki se v Bistrici igrajo na čistem igrišču, ki je vredno imena. O otrocih v Tržiču, ki dobijo prvo pravo otroško igrišče. O malo starejših otrocih v Tržiču, ki vzamejo žogo in gredo vreči na koš. Zraven pa se mame in fotri zvirajo na urbanem fitnesu. O tem, da bi se nekdo iz Bistrice v Tržič in nazaj peljal po kolesarski stezi. In tako dalje in tako dalje.

Pa tudi o malo večjih stvareh.

Da BPT ne bi bila strelišče, dve delavnici in kopica propadlih fasad. Tam je prostora za celo mesto. Za industrijsko cono. Ali za nogometno igrišče in stanovanja in igrišča in toplarno na biomaso in še nekaj ključnih stvari. Sanjam, da bi nekje nekoč imeli prostor za razvoj novih podjetij. Da bi v njih Tržičani našli delo in dostojanstvo. Sanjam, da bi namesto grdega kafiča imeli pravi kulturni dom. Da bi odlični mladi glasbeniki imeli urejen prostor za vaje in prostor za špile. V istem prostoru, kjer bi prostor dobili tudi drugi mladi ustvarjalci. Temu bi lahko rekli mladinski center. Sanjam, da Grad ne bi propadal, da bi v njem videli kaj o Radetzkyju. Da bi v njem imeli knjižnico, ki ne bi imela najslabših prostorov v Sloveniji. Nekje tam bi bila poročna dvorana. Okrog bi bil park in v njem otroško igrišče. In tako dalje in tako dalje.

Sanjam o množici kolesarjev. Ki bi jim lahko rekli tudi turisti. Za razvoj takega turizma ima Tržič najboljše pogoje daleč, daleč, daleč naokoli. Ti turisti na dveh dobro vzmetenih kolesih bi lahko spali v kampu, hostlu in hotelu. Nekje bi jedli in drugje popili kakšno pivo. Tisti, s še več vzmetenja, bi se na izhodišče pripeljali z žičnico. Tisto, s katero bi se pozimi vozili smučarji. Morda celo tekmovalci, ki nikjer v Sloveniji ne morejo trenirati. Namreč, poznam kraj z odličnimi tereni za tako smučišče. Celo za tiste, ki pridejo z avtodomi bi poskrbeli, še več, storili bi kaj, da bi se počutili bolje kot doma. Le TPIC bi potem moral biti kar naprej odprt. In tako dalje in tako dalje.

Sanjam o tem, da bi občinski sodelavci povprašali občane, kaj si želijo in kaj potrebujejo. To je namreč njihova osnovna naloga. O občini, ki stanovanj ne bi prodajala, ampak bi z njimi pomagala mladim družinam. Sanjam o komunali, ki čisti ulice in ima denar, da organizira pluženje snega. Sanjam o ulični razsvetljavi, kjer svetijo vse luči. Sanjam, da se bom v Cokli ali pri Poloni usedel na kavo in mimo mene nihče ne bo peljal.  Še prej pa bom kupil domače izdelke na tržnici, kjer bo več kot en ponudnik. Sanjam o tržnici, ki bila taka, da bi kmetje imeli veselje prinesti izdelke v mesto. Danes zapuščene velike mestne hiše lezejo skupaj. Jaz pa sanjam, da bi v njih živeli ljudje, ki bi si v njih uredili lepa sodobna stanovanja. Sanjam, da bi ljudje od drugod sanjali, da bi se preselili v Tržič. In tako dalje in tako dalje.

Danes so to sanje. Še večje sanje je imel tisti junak sredi Kansasa, kjer je bila le trava. Če sem začel z romanom bom z njim tudi zaključil. S prstom po zemljevidu vas peljem na Češko. Tam je Bohumil Hrabal napisal nenadkriljivo satiro, Stregel sem angleškemu kralju. V njem glavni junak večkrat izreče stavek, ki je postal moje življenjsko vodilo: »In neverjetno je spet postalo resnica.« Danes so to sanje. Sanje prerado ostanejo le sanje. To kasneje obžalujemo. Najprej je treba sanjati, potem je sanje treba uresničiti. To sem dolžan sebi, mestu in vam, če delite podobne sanje. Kot pravi neka misel: »Ljudje akcije so sanjači.« Sanje imamo, sedaj je čas za akcijo. In neverjetno bo spet postalo resnica.