Kako je nič nekaj?

Že nekaj časa želim napisati rekapitulacijo tega, kar smo občinski svetniki Zagona naredili in dosegli od volitev do počitnic. Večkrat sem si premislil in opravek odložil, ob tem pa skoraj izgubil vero v svoj in naš podvig, predvsem pa vero v Tržič in Tržičane. Zakaj? Zato ker sem izvedel, da sem se jaz prodal Sajovicu, da nismo nikakršna opozicija, ker smo sedaj tudi mi krivi, da je v Tržiču vse narobe. In tako dalje. In tako dalje. Veliko stvari, ki v ničemer ne držijo. Govorice so zlobne, predvsem zato, ker tako zgrešijo, da se jih ne da niti zanikati. Le spremljaš lahko, ko se ti zgodijo. Nanje se ne mislim ozirati, čeprav škodijo dobremu imenu. Kar me skrbi je to, da ljudje hitro izgubijo vero v karkoli dobrega, iskrenega in poštenega. Sledi pojasnilo.

Najprej k povzetku dela. Odločilno smo pripomogli k sprejetju novega Poslovnika. Pred tem so se z njim mučili precej let.  Močno smo prispevali, da je delo Občinskega sveta precej bolj javno kot prej. Omogočeni so tudi prenosi sej. Prispevali smo, da je bila poraba sredstev za dokončno ureditev Gorenjske plaže v zmernem okviru. Začel se je projekt razvoja poti za gorske kolesarje. Marsikje so se na naš pritisk namestili koši, ki jih z nekaj težavami praznijo. Nekoliko več denarne pozornosti in svobode za delovanje so dobila društva, ki so prej težje našla poti do občinskega proračuna. V pol leta uvajalne dobe!

Česa nismo storili? Nismo naredili globalne revolucije. Nismo usodno spremenili slovenske politike. Nismo uvedli komunizma in nismo pregnali udbomafije. Župana nismo spravili v zapor in položnice za komunalo še vedno niso zastonj. Prav tako nismo spreminjali ustave in zakonodaje. S takšnega zornega kota res nismo naredili nič. Morda, res morda, ima kdo nekoliko, vsaj malce, previsoka pričakovanja od petih svetnikov v srednje veliki slovenski občini.

Povsem razumem ljudi, ki so verjeli v našo in mojo zmago. Vsakič, ko tekmuješ in ne zmagaš, si vsaj malo razočaran. Imeli smo smele in dobre načrte, ki jih v polnosti ne moremo uresničevati. Nismo dobili mandata. Ne razumem ljudi, ki so volili za sedanjega župana in neko drugo listo, sedaj pa od mene pričakujejo, da bom v njihovem imenu pritiskal na župana, ker imajo določene interese, od poslovnih do ideoloških. Ideja o družbeni pogodbi je stara, podobno nevidno pogodbo sklepajo volivci in politik. Politik obljubi, da bo storil to in ono in zato dobi glasove volivcev. Ti od njega upravičeno pričakujejo izpolnitev (realnih) obljub. Ko volivci politiku ne dajo glasov, očitno ne želijo, da on ureja javne zadeve. Nevidna pogodba ni sklenjena, zato od njega nimajo pravice pričakovati, da bo uresničil obljube, ki jih zajema pogodba sklenjena z nekim drugim politikom. Priložnost je bila, niste je videli ali vanjo niste verjeli. Ta hip težko pomagam, morda čez nekaj let pride še ena.

Vem, težko je priznati napako in čakati naslednjo priložnost. Lažje je nagajati, žaliti in širiti govorice. Toda ljudje, ki to počno, ubijajo vsak optimizem, ubijajo vero v »da se«, ubijajo vsak zagon. Ko dodamo še tržiško ciničnost, je težko vztrajati. Toda nič ne de, natančno zato je potreben Zagon, s slepo vero, z naivnim optimizmom in osnovno človeško poštenostjo. Morda je to nič? Ampak iz njega je vendar že nastalo nekaj.