O čem govorim, ko govorim o obvoznici

Vesel sem, da je spet prihaja do razprave o obvoznici okrog starega dela Tržiča do Raven. Že nekaj let skušam oživiti omenjeno idejo in ljudi motivirati, da o tem razmišljajo in govorijo. Očitno so prihajajoče volitve vzbudile različne razmisleke o tem vprašanju. Obvoznica zame ni ključni projekt, ki ga potrebuje naša občina, vsekakor pa je ena izmed najvažnejših tem o razvoju mesta, ker je povezana s prostorom, prometom, lokalno demokracijo, proračunsko politiko, spomeniškim varstvom, življenjem vsaj dveh krajevnih skupnosti in tako dalje. Dovolite mi, da olupim nekaj plasti te velike čebule.

LOKALNA DEMOKRACIJA

Marsikdo moje odpiranje ideje o obvoznici razume kot enačbo Belhar = obvoznica. Takšen enačaj je napačen, a daje nam priložnost za pogovor o tem, kako se v občini odloča. Kot povsod v demokraciji je vrhovni šef občine ljudstvo, potem občinski svet in nato župan. Desetletji in pol po osamosvojitvi smo, bolj kot ne, imeli odločanje enega človeka. Župan se je odločil in to je potrdil glasovalni stroj občinskega sveta. Noben župan ni pojedel vse pameti tega sveta, zato ni primerno, da odloča povsem sam, četudi je prepričan, da mu po viziji ni primere na svetu. Odločitev o obvoznici ne sme biti odločitev enega človeka. Mora biti rezultat pretehtanih mnenj urbanistov, prometnih strokovnjakov, spomeniške stroke in zlasti prebivalcev Tržiča in Raven. Če se skozi razpravo izkažeta potreba in možnost izgradnje, jo je treba izpeljati. Sam se bom tega lotil na tak način, saj tako izgleda sodoben demokratičen proces na področju lokalne samouprave.

PROMET

Vožnja na Ravne je muka. Treba se je prebiti čez plac in skozi tesen Koroške. Tako pot dnevno večkrat opravlja kopica ljudi. Obvoznica bi jih vsaj deloma odrešila teh muk. Hkrati bi prometno pridobili najpomembnejši in najšibkejši udeleženci v prometu – pešci. Priznajmo, veliko bi pomenil priključek iz ceste na Ljubelj, a kaj, ko še vedno ne bi rešili hitrega dostopa iz Tržiča in nič ne bi rešili glede traktorjev in podobne mehanizacije, česar niti najmanj ne smemo zanemariti. Obvoznica bi bila za marsikoga velika pridobitev.

KJE JO ZGRADITI?

Projekt obvoznice se zdi zavožen, saj nikjer ni videti realne možnosti za njen potek. Po sedanji pešpoti je ne moremo speljati, saj bi morali zrušiti nekaj hiš. Tunel pod Zalim rovtom bi bil predrag, spet bi se rušili domovi in hiše na vzpetini bi lahko bile ogrožene. Edina realna pot, ki ostaja, je rušitev tovarn PUR in Runo. Gre za zapuščeni in degradirani območji v lasti občine. Stavbe so vprašljive kvalitete, v Runo so še vedno nevarni odpadki in predstavljajo možno okoljsko katastrofo. Rušitev bi vse to sanirala in omogočila izgradnjo »kratke« obvoznice. Hkrati bi pridobili parkirana mesta in mesto bi se arhitektonsko odprlo ter na novo zaživelo.

SPOMENIŠKO VARSTVO

Stavbe tovarne Runo so spomeniško zaščitene, ker so del mesta, ki je spomenik. Spomenik, ki si ga ne moremo privoščiti. Sanirati moramo BPT, vzdrževati staro mestno jedro in urediti Runo in PUR. Vsega tega si ne more privoščiti naslednjih deset ali dvajset občinskih proračunov. Že do sedaj se je zrušilo nekaj zaščitenih stavb, ker ni bilo denarja za njihovo vzdrževanje. Tudi pristojne ustanove bodo morale razumeti, da brezkompromisno varstvo vodi v propad spomenika. Vsekakor moramo tak projekt načrtovati skupaj z njimi. Še več, vključiti jih je treba v celostno načrtovanje razvoja Tržiča in Bistrice.

PLAC

Z izgradnjo obvoznice bi »Plac« nehal biti cesta in lahko bi postal trg. Prostor bi dobili pešci. Gostinski lokali bi normalno postavili mize. Marsikaj bi se lahko dogajalo. Brez traktorjev, tovornjakov in najhitrejših šoferjev. Brez obvozov in slabe volje. Skoraj povsod je zaradi zaprtja starega dela mesta za avtomobile, prišlo do oživitve. Poglejte Radovljico in Kamnik. Poglejte Škofjo Loko.  Poglejte Ljubljano. Poglejte številna mesta v Nemčiji in Italiji. Sicer pa sem več o tem pisal tule: Sestavljanka o mestnem jedru

TURIZEM

Kako čedna in prisrčna so stara mesteca v Italiji. Še posebej ozke uličice in kjut trgovinice s tem in onim. Ne vidimo pa, da je Tržič enako lep, da ima ozke uličice in enkratne rake. Le, da mi to lepoto skrivamo, zakrivamo in pustimo, da propada, namesto da bi jo pokazali. Veste, na primer, sosednja Radovljica doživlja turistični preporod. V zadnjih letih zlasti mestno središče. Če želimo turizem, je obvoznica del pretvorbe mesta. Pretvorbe iz mračne zapuščine v lepo alpsko mestece, ki si ga moraš ogledati.

VI, OBČANKE IN OBČANI

Torej, občanke in občani. Idejo sem predstavil. Povem, da ni edina možna. Ne mislim, da sem pojedel vso pamet sveta. Želim, da pri takih odločitvah soodločate. In to je moja obljuba. Nekoč se je očitno nekdo odločil, da bo Tržič spremenil v spalno naselje z ne najboljšo kvaliteto življenja. O tem nas ni nič vprašal. Jaz se zavezujem, da vas bom spraševal in poslušal. Vi, občanke in občani, ste Občina Tržič. Kot župan vam bom služil.