Sestavljanka o mestnem jedru

Tržiško mestno jedro nikakor ne zaživi. Ko je tržni dan izgleda živo in zanimivo, ostale dni pa pusto in prazno. Vem, da smo zaradi tega mnogi žalostni in nezadovoljni. To se je dogajalo tudi drugod, v večjih in manjših krajih. Spominjam se praznega trga v Kranju, v Radovljici, še v Ljubljani je izumiral Mestni trg. Nekaj časa je bilo prav grozno. Potem so se ljudje zamislili nad tem in se odločili, da nekaj spremenijo. V Radovljici je stari del vse bolj živ, Ljubljano so zasedli turisti, še v Kranju ni več tako mrtvo. Podobna je zgodba z mestnimi jedri po vsej Srednji Evropi. Celo izumrla Gorica ima v sebi nekaj življenja. Le tržiški Plac je v nekakšni umetni komi.

Spominjam se, kako sem sedel pri starih starših in se ukvarjal  z Bojanom Križajem. Imel sem drsno sestavljanko. Plastični kvadrat v katerem je bilo petnajst ploščic. Moral si jih premikati sem in tja. Z nekaj spretnosti in logike se je sestavila slika smučarske legende. Po mnogih poskusih sem Bojana sestavil v miže. Rešitev mestnega jedra me spominja na tako sestavljanko.

Ne verjamem, da bi zgolj obvoznica rešila mestno jedro. Niti kopica lokalov. Niti to, da bi na Placu dovolili parkiranje. Niti to, da bi izselili vse »bosance«. Niti silvestrovanje in sprejemi za Žana Koširja. Rešitev ni ena in ni povsem enostavna. Je kot drsna sestavljanka. Kaj pa je na ploščicah v sestavljanki?

KULTURA

Tole bom povedal iz foha. Ne mislim, na del kulture, ki ji rečemo umetnost. Mislim na širšo kulturo. Na navade, ki jih ima neka skupnost. V tem primeru smo to občani Tržiča. Naše trenutne navade ne gredo v prid razvoju mestnega jedra. Za razlago spet brskam po spominu. Spomnim se sobot iz otroštva.  Najprej smo se oblekli za »ven«. Na Plac smo šli po nakupih. K mesarju, v pekarno, v Živila ali v delikateso. Plac je poln trgovin. Ko smo končali z nakupi smo šli obvezno v Slaščičarno, kjer ni bilo enostavno dobiti mize, ker so bili vsi tam. Ko smo srečali stara očeta, sem vedno opazil, da sta bila obvezno v kravatah. Tako živijo ljudje v manjših mestih v večini sveta. Temu se reče mestna kultura. To je nekaj, kar je v Tržiču na robu izumrtja. Brez te kulture se ploščice ne bodo sestavile v sliko. To ni stvar politike, to je stvar kulture in spomina. To je stvar nas, ki tu živimo.

JEDRO IDENTITETE

Kaj je to Bohinj? Geografski pojem, ki ni naselje, ne reka, ne dolina. Le pojem. Bojim se, da bo Tržič počasi postal podoben pojem. Mestece utegne umreti. Zdravniki izklopijo aparat in koma postane smrt. A s smrtjo bi umrla identiteta. Tržič je kraj, lahko ga vidimo, primemo, in hodimo po njem. Celo živimo lahko v njem. Jedro Tržiča je Tržič. Tega se je pametno zavedati. Sedanja občinska oblast ima zelo rada vaške dogodke in gasilske veselice. Ne razume pa mestnega življenja. S tem ne razume življenja večine svojih občanov. Ne razume, da Tržičani rabimo Tržič. Brez tržiške identitete bomo postali le skupek vaških spalnih naselij. Kraj, kjer spijo Ljubljančani in njihovi čudni lokalni sosedje. Ne pustimo, da ta ploščica sestavljanke odtava po svoje.

LOKALI

S sodobnimi nakupovalnimi navadami so male trgovine izumrle. Mnogi lokali so prazni, ker tam ne nakupujemo. Po drugi strani pa imamo težave in veliko vožnje, če želimo kupiti bio šparglje, eko solato, domačo klobaso ali domača jajca. Na srečo, in s spodbudami lokalnih oblasti, se po svetu miselnost spreminja. Ljudje si želijo lokalnih pridelkov, meso kupiti pri mesarju, kruh iz kakovostne lokalne pekarne in piti pivo v lokalni pivnici / pivovarni. Tudi čevlje in obleke vse raje kupujejo v posebnih manjših trgovinah ali pa celo večje trgovine gradijo za fasadami starih mestnih hiš. Saj ste bili zadnje čase kaj v Celovcu? To se ni zgodilo samo od sebe, zgodilo se je zaradi želja ljudi in z velikimi napori lokalnih oblasti. V Tržiču nimamo politike, ki bi se resnično trudila v to smer. Očitno ploščic ne premika prava roka.

OBVOZNICA

Tržiški Plac ni povsem pravi trg. Nastal je kot obcestno naselje. Še danes je to bolj cesta kot trg. Zato je neprijazen do mestnega življenja. Obvoznica je obljuba vseh županov in vseh kandidatov. Obljuba! Trenutno je glede obvoznice veliko skrivanja in zamegljevanja. Ne vemo, če jo je sploh možno narediti? Kje natančno? Za koliko denarja? Kdaj? Vemo le to, da mora tudi ta ploščica v sestavljanki na pravo mesto. Če želimo pravi trg in pravo mestno življenje, ne bo šlo brez obvoznice. Zanjo potrebujemo jasen načrt, odprte karte in realne časovne roke.

TURIZEM

Preteklo nedeljo sem bil dopoldan v Radovljici. Trg je bil poln domačinov in turistov. Mizo smo dobili le v notranjem zakotju enega od lokalov. Zunaj je bilo prepolno. Njihov TIC je bil odprt. Odprta je bila trgovina z lokalnimi pridelki. Odprta je bila starinarnica. Tam je bil bolšji trg. In bili so turisti. Organizirane skupine na ogledu. Vsem temu se reče turistična politika, ki deluje. Ki privabi resnične turiste. To ni vodnik za nikogar, nevarna pot v prazno in spomeniški bazen. A kaj bi z Radovljico, v vasi z imenom Šentrupert imajo muzej kozolcev. Z njim je prišla kopica turistov in z njimi denar, ki ga tam porabijo. Trdim, da imamo več možnosti za razvoj turizma kot Radovljica in Šentrupert. Turisti pomenijo obisk. Pomenijo, da se splača prodajati spominke, da se splača prodajati domače salame in lokalni med. Da se splača odpreti gostilno na Placu. In zraven še eno. Kot to vidimo v na dopustu na Mediteranu, na smučanju v Avstriji ali če gremo v Radovljico. Tudi to ploščico bo treba postaviti na mesto.

OBČINSKA POLITIKA

Ploščice v sestavljanki premika veliko rok. Te roke je treba uskladiti in poskrbeti za dogovor o smeri, načinu in tempu premikanja. To je naloga občinarjev, predvsem pa naloga župana. Vodenje z zgledom, z vizijo in s kazanjem smeri. Sedanji zgled in sedanja smer prispevata k poglabljanju kome. Žal. Sestavlja se sestavljanka obrobja, sestavljanka gmajne in polja. Pozablja se na sestavljanko mesta. A mesto in podeželje sta soodvisna, enega ni brez drugega. Med seboj se potrebujeta. Omogočata si boljše in polnejše življenje. Na deželo se gre na sprehod in v mesto na gledališko predstavo. Dandanašnji to obračajo na glavo. Potrebujemo občinsko politiko, ki bo razumela tudi mesto in bo znala iz ploščic sestaviti celostno sliko.

Ko je bil Bojan Križaj sestavljen, sem odložil plastični kvadrat. Bil sem zadovoljen. Pomislil sem, da bi šel zvečer v kino, še prej pa v slaščičarno na indijančka. Takrat se je to dalo. Bili so drugi časi. Zakaj ne bi naredili še boljših časov?