Turizem jutri

Nekoč, že dolgo je tega, sem v muzeju brskal po starih časopisih in raziskoval zapise o Tržiču. V spominu mi je ostalo dvoje. Prvič, oglas za kočo na Kofcah, kjer so vam ponudili dostavo vsako jutro svežih žemelj. Za kar ste, jasno, plačali. Drugič, članek tržiškega župnika v katerem se je pritoževal, da mnogi ljudje ob koncu tedna smučajo in zato zamudijo nedeljsko mašo. Ob tem sem se zavedel, kako podobni in kako različni so današnji časi.

Različno je to, da je pred drugo svetovno vojno v Tržiču obstajal pravi turizem. Tak, ki se ga lahko zaračuna. Tak, ki je dovolj privlačen, da turisti prespijo. Da si v nekem kraju privoščijo počitnice. Tak, kjer se na osnovni turizem prilepijo dodatne tržne dejavnosti v obliki kopice drobnih storitev in trgovine z lokalnimi izdelki. Ta turizem je po vojni ugasnil, se kasneje spet malo razvil in nato za dolgo zaspal.

Razviti moramo turizem, ki je kaj več od nekaj domačinov na bazenu in množice planincev v naših gorah. Pravi turizem pomeni razvoj prenočitvenih kapacitet. Potrebujemo hotel, penzion, bed &breakfast, hostel in kamp ali dva. Takšna ponudba omogoča, da se turisti zadržijo vsaj nekaj dni, medtem pa zapravljajo denar. Ko pride dovolj »stacionarnih gostov« jim je mogoče ponujati lokalne izdelke, širiti gostinsko ponudbo in jo prilagajati njihovim željam. Na primer, nekdo lahko odpre pekarno in v kamp vsako jutro dostavlja sveže žemlje.

Priznajmo, občina ne more graditi hotelov in odpirati kampov. Naloga občine je ustvarjati pogoje, v katerih bodo podjetni ljudje videli poslovno priložnost. Takšna vlaganja prinašajo delovna mesta, razvoj kraja in večji občinski proračun.

Podobno je to, da ljudje dandanes še pogosteje zamudijo nedeljsko mašo in se odpravijo v hribe ali kam drugam. Priložnost za turizem je v tem, kar je v teh krajih možno početi. V Tržiču ne moremo razvijati kopališkega ali topliškega turizma. Nismo ne Bled, ne Portorož, še manj terme Vals. (Verjetno najlepše terme na svetu. Poguglajte.) Turisti ne bodo prišli zaradi tega, kar jim ponujamo sedaj. Dokaz vidimo vsak dan. Turistov ni. Zato moramo iskati priložnost v danostih, ki jih imamo.

Tržič je eno najboljših izhodišč za gorske kolesarje. Je mešanica Vogezov in Alp. Vsak vikend je na poteh okrog Tržiča vsaj petsto kolesarjev. Med njimi so tudi tujci. Ponudbe zanje pa nič. Saj kolesarijo na šverc! Če bi jim ponudili legalne in označene kolesarske steze vseh težavnosti, bi smeli pričakovati velik učinek. Ob tem bi jim ponudili prenočišča, brezplačno pranje koles, kolesarski vodič in vodnike. Spodobno kolo stane dva jurja, res dobro tri do pet jurjev. Mnogi pridejo z avtodomi in nikakor niso revni. Priložnost je velika in dovolj je izlet čez mejo, da bi videli kako to izgleda. V Severni Italiji le z gorskimi kolesarji naredijo mnogo večji turizem kot ga naredi cela Slovenija. Prav tako v Avrstriji, Franciji in Švici. Čas je, da se jim pridružimo.

Smučanje smo zapravili. Zaenkrat. Še vedno lahko naredimo domačo nalogo in poskusimo obnoviti smučišče na Zelenici. Z razvitim kolesarstvom bi žičnice lahko obratovale tudi poleti. Marsikje je zaradi kolesarjev to posel poletja in ne zime. Zelenica je odpisana le zato, ker smo jo odpisali sami. Ob alpskih smučarjih ne smemo pozabiti na številne turne smučarje, ki nam nič ne pustijo, ker jim nič ne ponudimo. Imamo lepe terene za backcountry smučanje, ki postaja nova smučarska moda in velik posel.

Iz naših lepih hribov in gora bi lahko razvili izjemno pohodniško destinacijo. Nekaj, kar bi preseglo dobro hrano v planinskih kočah. Brez težav bi dodali gorsko vodništvo, prenočevanje v sedaj zapuščenih gozdarskih kočah, izlete za botanike in entomologe. In stvari, ki uhajajo mojemu znanju. Takšni turisti imajo radi adrenalinske in pustolovske parke, zip line, flyingfox in ostalo adrenalinsko ponudbo. Lepa narava ni dovolj, je le osnova za razvoj storitev, ki se jih plača.

Ko bi imeli vse to, pride na vrsto mestno jedro, ki bi lahko zasijalo in postalo zanimivo turistom. Turisti bi nas prisilili, da mestno jedro uredimo. Morda bi potem kdo le obiskal muzej. Lahko bi razmišljali o muzejskih prikazih industrijske dediščine. O raznovrstnih in kakovostnih poletnih prireditvah. O resnem božičnem sejmu. O tem, da bi res kaj storili okrog Radetzkyja.

Priložnosti je dovolj. Ponujajo se možnosti za razvoj in zaslužek. Treba je narediti bistvene stvari. Do sedaj smo bili deležni šminkanja, kupovanja glasov in ustvarjanja vtisa brez vsebine. Potrebujemo nekaj novega. Pogledati moramo okrog sebe in naprej. Ni dovolj, da govorimo in si mečemo pesek v oči. Moramo se odločiti in narediti. Z iskrenostjo, s pametjo in neomajnim zagonom.