Politična mafija in motnja sistema

Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? … Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7, 3-5)

Predstavljajte si tale prizor. V prijetni restavraciji je mala sobica z eno mizo, v njej se dobijo ljudje, ki morajo neopaženo opraviti zaupne pogovore. Za to mizo sedijo štirje lokalni politiki. Ta restavracija ni v njihovi občini. Skrivoma so se odpeljali izven svojega teritorija. Bojijo se, da jih ne bi kdo opazil. V sobici uživajo v dobri hrani. Lotijo se pravega pogovora. Dobili so se, da preigrajo razne volilne scenarije. Jasno jim je, kdo bo postal župan. Vse ostalo je nekoliko nepredvidljivo, zato obstaja več scenarijev, ki jih zlahka obvladajo. Razdelijo si različne položaje. Eden bo direktor občinske uprave, drugi bo podžupan, tretji je priboril zaposlitev za hči, četrti pa veliko subvencijo za podjetje in dodaten denar za svoj klub.  Stvari so vnaprej načrtovane, volitve so le šov. Nazadnje se lotijo še sladice.

Ne mine mesec dni in pojavi se motnja v sistemu. Pojavi se resen županski kandidat s svojo listo. Med vsemi zavlada panika, dogovore iz posebne sobice bo težko spoštovati. Volitve postajajo nepredvidljive. Tega ne morejo dopustiti. Kandidata in listo je treba oblatiti, uničiti in v kali zatreti. Zdaj gre zares.

Ne vem, če so se tržiški politični veljaki dobili v restavraciji, gostilni ali pisarni? Niti ne vem, kakšen dogovor so dosegli? Vem pa, da so ga. Ljudje iz občinskega sveta živijo v vzporedni resničnosti že vsaj dvajset let. Potihem si delijo male ugodnosti in svoj glas dajo najboljšemu ponudniku. Sejnine, zaposlitve, posli, zazidljive parcele, medsebojna izsiljevanja in deljenje položajev. To je naša lokalna oblast. O vsem tem vsi vse vedo, a vztrajno molčijo. Tak zakon molka navadno označi mafijske organizacije.

Na drugi strani imamo mladega kandidata, mene osebno, ki ne pristaja na zakon molka. Kot ne pristajam na podmizna dogovarjanja, prevare volivcev, lažne obljube in iskanje položajev. Kandidature sem se lotil iskreno in nalašč nekoliko naivno. Najprej so se pojavili ljudje, ki so želeli pomagati v zameno za nekaj. Nisem bil za. Potem so ugotovili, da sem skriti kandidat sedanjega župana, kasneje sem bil skriti kandidat SDS, vmes od SMC in NSI. Nedolgo nazaj sem bil tajni Ruparjev agent. Vsaka dva dni sem kučanist in komunofašist. Vse to je povsem enostavno prenesti, saj sem bil na to pripravljen. Poleg tega me je silno težko užaliti. Ko to ni uspelo, so razširili govorice o številnih društvih, ki jih baje obvladujem. Danes pa so iz mojega sorodstva naredili velik problem. Namesto, da bi se jezil sem se vprašal, zakaj se to dogaja?

1. Ne mene in ne moje liste ne morejo obvladovati z dogovori o delitvi ugodnosti. Mi ne pristajamo na tak sistem in se proti njemu borimo. Kot mi je dejal kolega kandidat iz neke druge občine, so kolo, mi pa smo tisti, ki bodo v prednje kolo porinili palico.

2. Že dolgo živim mirno malomeščansko življenje, ki ga popestrim le z dolgimi gorskimi teki, plezanjem in reševanjem. Uživam v raziskovanju in v študiju. Precej berem. Nimam ljubice, nič kazenskih točk, nič sovražnikov. V tem smislu sem popolnoma dolgočasen. Če želite takega tipa oblatiti, mu morate nekaj podtakniti in si nekaj izmisliti. Na primer, da je nesposoben, premlad ali lutka nekoga v zakulisju. Težava pa je, da sem dosegel več, kot dosedanji župani pred zasedbo položaja, da sem v resnici srednjih let in da se ne bojim nikogar, kaj šele, da bi se mu podredil.

3. Ker znajo sklepati le iz sebe, so iznašli novo blato, ki ga mečejo v moj obraz. Ker so sami mafija, so me potisnili na čelo izmišljene mafije. Na vidijo bruna v lastnem očesu, želijo pa potisniti iver v mojega. Izmislili so si Belharje. Družino, ki bo zavzela Tržič in vse pokradla. Morda zato, ker so oni zasedli Tržič in tudi kaj ukradli?

Ne pristajam na molk. Zato se oglašam. Osebno zlahka prenesem tudi to, da se spravijo na družino, vendar mislim, da je prav reči bobu bob. Razumel bi, če bi celjskemu županu Bojanu Šrotu očitali brata Boška. A tudi tega ne bi sprejel. Zato na glas sprašujem, kaj je narobe z Belharji? S kom izmed njih? Vsi ljudje naredimo nekatere napake, saj nihče ni popoln. To je jasno. Zato še enkrat, kaj je kdo naredil? Je kdo v kazenskem postopku, je kdo koga ogoljufal, komu kaj ukradel, koga nalašč poškodoval, komu resno škodoval? Tudi če bi, jaz nisem svoj oče, ne svoja mati, nisem svoj brat, ne svoja polsestra. Pustite jih pri miru, spravite se name.  Sem jaz komu storil kaj takega? Odgovor je ne. Torej?

Resnična težava je v tem, da na občino ne bom zaposloval svojih sorodnikov, niti ljudi z moje liste. Za nikogar ne iščem skritih ugodnosti. Alergičen sem na nepoštenost in korupcijo. Sem sam svoj. Ne morejo me obvladovati niti izsiljevati. Še laži o meni niso dovolj. Palica leti v prednje kolo. Bojijo se.

Spet se vračam k Gandiju, najprej so me ignorirali, spomladi so se smejali, sedaj bijejo umazan boj, potem bodo izgubili. Poznam bruna v svojem očesu in vsak dan jih vlečem ven. Mafija pa ne vidi skladovnic drv v svojih prestrašenih očeh. Prav to je njihov največji poraz.