Tržičan ali naključje, ki je padlo iz omare

Občasno nas vesolje razveseli z nenavadnimi naključji. Kot bi rekel moj prijatelj Miha: »Stvari se poklopijo.« Ker navidez nepovezani dogodki pašejo kot ata na mamo (spet Miha), se marsikomu zdi, da naključja ne obstajajo in od tod izhaja prepričanje, da so dogodki povezani na nek skrivnosten način.

O čem govorim? O Tržičanu. Sedaj nastopi zmeda. O Tržičanu, kot občinskem glasilu? O razvpiti skupini na Facebooku? O nekem prebivalcu Tržiča? In potem odgovorim: »Da, o Tržičanu.« Ker ne razumete, je zmeda še večja. Toda v tem je keč. Vesolje nam je naklonilo naključje, da lahko govorim o vsem hkrati.

Naj se razlaga odvije počasi in s potrpljenjem. Hitro odvijanje prepuščamo otrokom, ki bodo odvijali Miklavževa darila.

Nek Tržičan, ki mu ne poznamo pravega imena, a večina nas ve, kdo je, je pod psevdonimom alias fejk profilom Lojze Omara, objavil občinsko namero, da bo Hudi grad brezplačno oddala v uporabo društvu, ki je naredilo zmaja. Oni pa bodo tam nekaj hudega zrihtali. Omara s tem ni bil zadovoljen, kot ni zadovoljen niti z lokacijo zmaja. In glej ga naključje, čez dan ali dva, je vidni član onega društva na Tržičanu spraševal admine, zakaj ne brišejo fejk profilov? In vnela se je pestra debata.

Že sem hotel tudi jaz kaj reči, ko se je zgodilo še eno v vrsti naključij. Kot občinski svetnik sem se udeležil seje ene od komisij Občinskega sveta. Obravnavali smo kandidature za urednico ali urednika Tržičana. Prijavila se je ena kandidatka. Oprostite, popravljam se, eno kandidatko je predlagala Ekipa Boruta Sajovica. Povsem nepolitično. Tako rekoč strokovno. Baje je kandidatka za urednico enkratna upokojena učiteljica in baje bo zato tudi enkratna urednica. V Ekipi so načeloma zgolj nadljudje, z nad nadčlovekom na čelu. Tu ni naključij.

Po seji sem španciral domov in meditiral o vseh teh naključjih okrog Tržičanov. Vesolje mi je naklonilo naslednji razmislek. Nekatere zelo moti pisanje g. Omare. To razumem, ker je v njegovih zapisih težko ločiti resnico od laži. Tudi mene je špiknilo nekje v notranjosti, ko se je enkrat ali dvakrat zlagal ali zmotil o meni. A tudi kot politik občinskega formata moraš takšne stvari preprosto sprejeti. Zanimivo pri vsem skupaj pa je, da njegovi zapisi največkrat motijo oblast in zainteresirano javnost takrat, ko govori resnico.

Nadalje sem razmišljal ali je Lojze Omara res največji medijski problem v Tržiču? Sklenil sem, da ne. Namreč, ko v roke dobite Tržičana vidite naslovnico. Zvezek odprete in na tretji strani zagledate vedno isti smejoč obraz. Že enajst let. Toda pod fasado nasmeha in pozitive je tam dostikrat zapisana laž, še večkrat pa zmes resnic in laži, ki ji slovensko rečemo nakladanje.  V skladu z inicialkami smejočega pisca, bi ji lahko rekli tudi Bull Shit. Računsko sodišče temu pravi »samoglaševanje«. S proračunskim denarjem. Z našimi davki gospodu plačamo, da se nam oglašuje zato, da bi zmagal na naslednjih volitvah in bi se še naprej samoglaševal. In tako naprej, kot drugi demokrati, ki so vladali do smrti.

Veste kaj, drage soobčanke in dragi soobčani. Lojzetu Omari lahko karkoli zabrusite v nemško-ovčarski gobec. Lahko se borite nazaj. Lahko mu vrnete s svojim mnenjem ali z vašo resnico. Smejočemu gospodu s tretje strani ne morete nič reči. Tam ni prostora za komentar, za drugačen pogled, za kritiko ali drugo mnenje. Tam je le smeh, njega nam, ki ves ta cirkus plačamo. Pritožujemo se lahko le sebi v brk ali kot pes renčimo na Tržičanu. Pravzaprav gre le za razliko v stilu. Omara renči s slabo slovnico, smejko je poln lektoriranih rožic, a v resnici je oboje fejk.

Zato adminom predlagam rešitev. Umazan kompromis. Ko bo smejoč obraz izginil iz tretje strani in iz županovih minut, začnite z brisanjem fake profilov. Do takrat pa »ko voli, nek izvoli«. Na tržiškem je vse mogoče, pravi občinska brošura, tudi resnica je lahko laž in fake profil je lahko bolj resničen od smejkota s tretje strani. Za vse ostalo so tu naključja.