Begunci in TTIP: dva obraza ksenofobije

Dandanes je zelo lahko biti proti mednarodnim trgovinskim sporazumom kot sta CETA in TTIP. To je pravzaprav moderno in skoraj nujno, če nočeš, da te obtožijo za nekoga, ki podpira mračne sile tega sveta. Eden od očitkov sporazumoma je, da sta tajna. Nasprotovanje zaradi tajnosti je verjetno najbolj veljaven argument tistih, ki so proti. Če nekdo nekaj vztrajno skriva, res lahko sumimo, da ima nekaj za bregom. Ker sporazuma skrivajo države, ki morajo biti podvržene kritičnosti in transparentnosti, je sumničavost na mestu. Po drugi strani pa bomo težko našli mednarodni sporazum ali pogodbo, ki se nista pripravljala v tajnosti in za zaprtimi vrati. Pri nasprotovanju obstaja tudi tretja plat, ki ima opraviti z logiko nasprotovanja. Kako lahko nasprotujemo konkretnim določilom sporazuma, ki so tajna in jih nasprotniki sploh ne poznajo? Morda v tajnost vpisujejo lastne strahove, ki izhajajo iz specifičnega kulturnega položaja?

Cilj obeh sporazumov je povečati liberalizacijo trgovine. Torej počasi ukinjati carine in ostale dajatve ter prilagoditi predpise, ki urejajo standarde kakovosti, nadzor nad blagom in varstvo potrošnikov. Takšni liberalizaciji se v evropski birokratski latovščini pravi prost pretok blaga in storitev. Tak pretok bi moral sovpadati s prostim pretokom ljudi, o katerem pa v sporazumih ni govora. Znotraj EU velja prosti pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi. A ta prosti pretok ni najboljše sprejet. Referendum o Brexitu je uspel tudi zaradi odpora proti priseljevanju Romunov, Bolgarov in Poljakov v Anglijo. Zdi se, da odpor proti preseljevanju znotraj EU narašča, kar se odraža tudi v uspehih ksenofobnih nacionalističnih strank.

Odnos do tujcev je zelo povezan z nasprotovanjem CETA in TTIP. Nasprotovanje tujcem ali trgovinskim sporazumom ni povezano z željo po urejanju stvari v oddaljenih državah, ampak je izraz želje po urejanju stvari doma. Gre za notranjo politiko in ne za zunanjo politiko. Nasprotnike sprejemanja beguncev ne zanima urejanje razmer v Siriji in Iraku, zanimajo jih razmere doma. Nasprotnikov TTIP ne zanimajo trgovinski predpisi v ZDA, ampak doma. Nasprotovanje tujemu imenujemo ksenofobija. Dogajanja okrog sporazumov nam kažejo, da ksenofobija ni usmerjena le proti tujim ljudem, ampak tudi proti tujim stvarem. Nasprotniki beguncev so ksenofobni, ker nasprotujejo prostemu pretoku ljudi. Nasprotniki trgovinskih sporazumov so ksenofobni, ker nasprotujejo prostemu pretoku blaga in storitev. Ljudje in stvari so lahko vir strahu pred neznanim.

Vsekakor med obojimi nasprotniki obstaja razlika, ki pa jih še bolj povezuje. Sledeč kulturni teoriji lahko nasprotnike uvrstimo dve kategoriji, ki povsem ustrezata njihovemu početju. Beguncem nasprotujejo hierarhisti/kolektivisti, sporazumom pa egalitarci. Prvi begunce vidijo kot grožnjo njihovemu načinu življenja, grožnjo pravilom in redu, grožnjo urejanju tveganj. Drugi vidijo trgovinske sporazume kot grožnjo njihovim vrednotam, kot grožnjo krhkosti narave, kot nasprotje utopičnemu egalitarnemu svetu. Obe poziciji najdemo v vsaki (sodobni) kulturi, toda v obravnavanih primerih sta obe dokaj protislovni.

Hierarhisti/kolektivisti nasprotujejo sprejemanju beguncev, čeprav verjamejo, da nekje na svetu za njih obstaja prostor, ki ga je treba najti in vzpostaviti jasna pravila urejanja begunskih vprašanj. Zato ne nasprotujejo sporazumom, nasprotujejo pa beguncem. Toda, če bi vsi zavračali begunce v skladu z logiko te kulturne izbire potem za njih nikjer na svetu ne bi bilo prostora. Takšna pozicija je protislovna in logično nemogoča. Izključuje tudi vsako empatijo, saj nihče ne pomisli, da bi tudi sam lahko postal begunec – človek brez mesta na svetu.

Egalitarci nasprotujejo trgovinskim sporazumom, čeprav bodo prvi, ki bodo verjeli, da so vse stvari na svetu povezane. Verjeli bodo v enost. Verjeli bodo, da je treba zaupati enotnim ohlapnim načelom po katerih deluje svet. Verjeli bodo v moč različnosti. Verjeli bodo, da je nekaj resnice v budizmu, krščanstvu, islamu in novodobnih gibanjih. Verjeli bodo v gradnjo skupne zavesti. Toda, ko je treba graditi skupno zavest, skupen prostor in skupna načela pri trgovanju, bodo prvi proti in prvi na demonstracijah. Svet (celo vesolje) moramo videti globalno, dokler ta globalnost ne pride pred naš prag v obliki TTIP, takrat ji nasprotujemo – to je njihovo stališče.

Od kod pride ta protislovnost? Nekdo je obe skupini prepričal, da ne sledita do konca svojim načelom in se zapletata v protislovja. Nekdo jih je prepričal, da je svet videti poln neizmernih groženj, ki jih nobena racionalnost in nobena izbira ne moreta domisliti, obvladati in miselno predelati. Nekdo ima od tega korist. Obe izbiri vidita istega namišljenega sovražnika: mračne sile v obliki tujih držav, skritih korporacij, iluminatov, prostozidarjev, Rotschildov, ljudi v črnem. Ne vidita pa tistega, ki v resnici seje strah, da bi preživel. Ksenofobnih politikov na desnici in levici, ki lahko obstajajo le zaradi boja proti namišljenemu sovražniku. To jim prinaša glasove, moč  in denar. Ljudje, ki jim je vseeno za druge se smejijo tistim, ki nam je mar. S strahom pred tujim so dobili nesluteno moč. To je ena od večjih zarot naše sodobnosti.